Pri sedmih letih

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 12. december 2015 / 12:44

Bila sem jim dobra mama, 1. del

Bredina zgodba je ena tistih, ki pretrese zaradi ljubezni, ki so jo nekateri med nami sposobni imeti in tudi dajati drugim. Bilo ji je komaj sedem let, ko je umrla mama in pustila šest majhnih otrok. Vsi, razen Brede, so bili fantje, najmlajši pa je imel komaj dobra dva meseca. Njihov oče Jože je bil sicer dober človek, otrok ni tepel, vsaj ne prevečkrat, le denarja ni bilo nikoli pri hiši. Povojni čas je bil zelo krut, večkrat so bili lačni kot siti.

Dva brata, ki sta bila starejša, sta obiskovala osnovno šolo, a sta se bolj potepala kot sedela v šolskih klopeh. Za mlajše tri pa je skrbela Breda. In to sama. Očeta skoraj nikoli ni bilo doma pred večerom. Počasi se je izučil za zidarja, ker je bil zelo priden, so ga ljudje radi najemali. Žal pa so bili to takšni časi, da pri mnogih hišah, kjer so se lotili zidave, še sami niso imeli kaj jesti, zato so zidarje obilo zalagali s pijačo. Zavedali so se namreč, da več ko bo zidar popil, manj bo pojedel. Počasi – pa ni bilo treba dolgo čakati – se je Jože spremenil v kroničnega pijanca. V dopoldanskem času je bil še za kakšno rabo, bolj ko se je dan nagibal proti večeru, manj koristi je bilo od njega.

»Ko sem začela obiskovati osnovno šolo, sem bila pogosto odsotna. Otroci niso mogli biti sami doma, na starejša brata se pa nisem zanesla. Najraje sta jih porinila v 'kurnik' (stajico) spat, potem pa sta šla po svoje. Včasih so se me usmilile ženske iz vasi in so vzele bratce k sebi. A tudi tega so se počasi naveličale, saj jih je oče v pijanosti zmerjal in pljuval nanje, namesto da bi jim bil hvaležen za pomoč. Tudi jaz bi obupala, če ne bi ves čas imela pred očmi mame, ki me je držala za roko in me rotila, naj se ji ne izneverim, ker lahko le meni zaupa, nikomur drugemu. Imela sem že več kot deset let, ko še zmeraj nisem znala ne brati ne pisati. Učitelji so me imeli za malo zaostalo, morda so imeli prav, kaj pa vem. Nihče me ni naučil, kako se moram obnašati, kako obleči, umiti. Vsi so me samo kritizirali in lajali name. Nobene prijaznosti nisem bila deležna, še od župnika ne. Nekoč me je ustavil pred trgovino in me za ušesa, ker nisem obiskovala verouka. K maši sem še šla, to ja, ker je tako zahteval oče, kaj drugega pa ne. Si predstavljate, s kakšno težavo sem kaj skuhala, oprala? Takrat še ni bilo priročnih štedilnikov, pralnih strojev, ničesar! Vse je bilo treba delati na roke. Pri petnajstih letih sem bila od daleč videti še kot nedorasel otrok, le roke sem imela takšne kot kakšen delavec. Zelo zgarane. Nenehno me je bolelo v križu, menstruacijo sem dobila šele ob polnoletnosti, pa še takrat nisem vedela, kaj točno to je. Bilo me je na smrt strah, da bom tudi sama umrla, a mi je potem kako in kaj razložila bratova punca, ko jo je nekoč pripeljal domov. Prinesla mi je tudi nekaj svojih vložkov, da sva jih prekuhali v vreli vodi. Pred tem sem med noge tlačila razrezane kose rjuhe, ki so se mi zdeli edini primerni. Pa še pred očetom sem imela mir, saj za rjuhe pa res ni točno vedel, koliko jih je imela mama v omari. Ankica, bratova punca, je bila prav tako še zelo mlada, a jo je mama marsičesa naučila, kar je – če je bila prave volje – delila tudi z menoj. Najino prijateljstvo je trajalo le dobri dve leti, potem sta se z bratom razšla, ker je tudi on začel preveč piti. Vseeno je bilo zame že malo lažje, saj je bil najmlajši v osnovni šoli. Kako je prilezel do tja, ne vem, če sem odkrita. Neštetokrat je bil bolan, a se je kar izšlo. Nikoli ga nisem nesla k zdravniku, upoštevala sem nasvete sovaščank, pa se je zmeraj postavil na noge. Bil je pa je zelo moj, kot bi ga jaz rodila, tako sem se počutila. Morda sem ga tudi preveč razvajala, kaj pa vem. Verjetno pa več kot druga dva, ki sta odrasla mimogrede, ne da bi vedela, kdaj,« se spominja težkih let Breda.

Četudi so bratje zelo veliki, je ona ostala bolj pri tleh. Meri komaj meter petinpetdeset, le dlani ima večje, bolj moške kot ženske. Je ena redkih, ki doma še zmeraj nosi ruto. A je nima zavezane pod brado, temveč zadaj, pod lasmi. Nikoli se ni omožila, čas za moške je kar zdrsnil mimo nje. Pa ji je bilo mar zanje! Pogosto se je zgodilo, da ji je bil kakšen všeč. Najpogosteje takrat, ko je videla moškega, ki se je ukvarjal z otroki. Jih objemal, poučeval, vozil na sprehod. Takrat ji je zatrepetalo srce in si je zaželela, da bi mu lahko stala ob strani.

»Moški, ki sem ji poznala na vsi, so bili podobni očetu. Niso se kaj dosti menili za družino. Radi so posedali v gostilni, hodili balinat, ko je postalo moderno, da so lazili po hribih, jih ni bilo doma niti ob koncu tedna. Veliko žensk je bilo pretepenih, otrok še več. Alkohol je imel marsikje glavno besedo. Ženske so to skrivale in lagale druga drugi, a se je tako in tako vedelo, kam pes taco moli. Otroci so odraščali kot moji bratje. Pogosto se je dogajalo, da nihče ni točno vedel, kje so. Le zvečer, ko so postali lačni, so se privlekli domov in od mene zahtevali, naj bo večerja nemudoma na mizi. Starejša dva sta mi večkrat dala kakšno okoli ušes. Ko bi bil oče drugačen, kot je bil, bi se mu potožila, tako pa sem morala biti tiho. Ne bi bilo treba dvakrat reči, pa bi jih dobila tudi od njega. Denarja so mi dajali komaj kaj, kasneje, ko sem že malo odrasla, sem imela že svoj vrtiček, podobnega, kot sem videla pri sosedi. Kuhanje mi je z leti kar uspevalo, očitno sem zanj imela naravni dar. A bila sem zelo osamljena. Povedati vam ne morem, kako. Saj je mama imela nekaj sorodnikov, a so počasi, drug za drugim, nehali prihajati, ker jih je ata zmeraj, ko so se pojavili pred vrati, vrgel čez prag. Bil je zelo ponosen in ni dovolil, da bi kdo mislil, da česa ne zmore. S tem mi je delal medvedjo uslugo, saj je bila ena od sestričen pripravljena, da vzame vsaj dva otroka, bratca k sebi. A ni dovolil, češ, saj Breda zna in zmore vse. Ukradel mi je otroštvo, pohabil je mojo dušo in mi uničil življenje. To samo tako povem, pa da ne boste mislili, da sem kaj huda, nisem! Včasih je tako bilo, in če bi se zgodovina še enkrat ponovila, ne bi bilo nič drugače.«

Ker se hiša v kateri so živeli, ni nič obnavljala, je začela počasi propadati. Ljudje so govorili, da se vidi, da je kovačeva kobila bosa! Jože je zidaril povsod, kjer je le mogel, doma pa je živel v podrtiji. Včasih ga za kakšen teden ali dva ni bilo domov, Breda je potem ujela na ušesa, da se je šel gret enkrat k eni, drugič k drugi ženski. Kadar je imel kakšno železo v ognju, je tudi manj pil in bredi je dajal več denarja, zato je bila vesela za vsako, ki ga je sprejela v svoj objem. A se je, žal, svet obrnil na glavo, potem ko so ga ženske postavile čez prag.

(Nadaljevanje prihodnjič)