Korak

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 2. december 2015 / 10:26

Prejšnji ponedeljek je bil na Brdu dogodek, imenovan Objeti bazar 2015. Dobrodelni koncert in prireditev sta organizirala Klub en korak več in Center Korak, kjer skrbijo za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo. Dvorana je bila nabito polna. Na začetku sem spremljal glasbene nastope, v drugem delu pa so nastopali in se predstavljali uporabniki Centra Korak v Kranju. Ne verjamem, da je bil v dvorani človek, ki se ga ni dotaknilo, kar smo videli. Ljudje, ki se jim je življenje čez noč obrnilo na glavo. Ali zaradi poškodbe ali zaradi možganske kapi, morda prometne nesreče, nekaterim pa tudi zaradi mladostnega veseljačenja. Skratka njihovi možgani so poškodovani in okrevanje je zelo počasno in dolgotrajno. Vse življenje bodo nosili posledice.

V prvem delu sem še užival v petju in glasbenih točkah. Ko so začeli z drugim delom, lastno predstavo, smo doživeli delček njihovega življenja. Vsaj zdelo se mi je, da smo vsi zapadli v sočutje do nastopajočih. Levo od glavne voditeljice je bila gospa, znanka, ki mi je še pred enim letom z nasmehom in vedrino delala sendviče v trgovini, desno od voditeljice pa gospa, ki je pazila naše otroke v vrtcu. Obe sta preživeli možgansko kap. Občudoval sem njun pogum in voljo po napredku. In jima v mislih želel vztrajnosti. Ob modni reviji, ko so znane osebnosti vodile uporabnike Centra Korak, smo ploskali. Meni pa se je vrtel film njihovega življenja pred in po poškodbi. Imel sem zelo mešane občutke. Radi bi jim pomagali, pa jim ne moremo. Prav gotovo ne pričakujejo pomilovanja, lahko pa jim damo pogum, da vztrajajo pri okrevanju. Večkrat so povedali, da smo danes ali jutri vsi lahko na njihovi poti. Velika zahvala in čast gre osebju (in mnogim prostovoljcem), ki dnevno delajo z ljudmi, ki imajo pridobljeno poškodbo možganov. Po prireditvi smo v avli dvorane kramljali, si ogledovali njihove izdelke in se posladkali. Vsakdo je rekel, da se ga je prireditev zelo dotaknila. Pomagamo pač lahko na svoj način in kolikor zmoremo. Kupil sem nekaj daril. Podobno tudi mnogi drugi. Dobrodelnost jim lahko izkažemo tudi s prostovoljnim delom ali kakšnim nakazilom.

Zamislil sem se nad seboj, da sem precej premalo hvaležen, da sem zdrav, lahko hodim, delam, sanjam in sanje uresničujem. To bolj cenimo, ko vidimo ljudi, ki samoumevnih dobrin nimajo več. Čez noč so jih izgubili. Iz prireditve sem odšel ganjen od nenadnega trpljenja, ki je uporabnikom spremenilo celo življenje. Ganjen sem bil od požrtvovalnega dela zaposlenih in prostovoljcev, vesel, da obstajajo podjetja in pomembneži, ki materialno pomagajo Koraku. In hkrati sem bil preplavljen s hvaležnostjo in obvezo pomagati sočloveku.