Odprto pismo … Kranjčanom, ki na pokopališču počenjajo nečedne stvari

Ne vem, kako bi lahko opredelila svoja občutja, ki me prevevajo ob dejanjih, ki so se me kar najbolj globoko dotaknila v zadnjem času, predvsem ob dnevu mrtvih. Je to jeza, bes, srd, nemoč ali razočaranje in žalost?

Zgodba se ponavlja že več let, letos pa je med praznikom mrtvih kulminirala v najbolj neznanske višine. Vse svoje domače iz prvotne družine imam pokopane na starem delu pokopališča blizu zadnjih velikih vrat. Letos sva z možem kar štirikrat sadila cvetje za praznik in petkrat nam je bilo pokradeno, izruvano iz zemlje. Potem sva obupala. Naj bo pač, kot je, naslednja faza je pesek in samo upava lahko, da kamnov ne bo nihče vlačil drugam. Ne vem, kakšen mora biti človek, ki to počenja, kakšno vest ima (ali pa je sploh nima?), kam posadi ukradene rastline … Morda na neki drugi grob, morda na svoj balkon ali vrt … in vsakokrat, ko občuduje rast, ve, kaj je pred tem storil … Ali ne pomisli, kako zavrženo dejanje je storil? Ali ne pomisli, da je bilo to posajeno nekomu drugemu in dragemu v spomin? Tako kot je bilo danih sedem prelepih cvetlic mojemu bratu v spomin za sedemdeset let konec avgusta, pa je po štirih dneh ostala samo vaza …

Naš grob leži ob steni. Ob njem se bohotijo visoke posušene ciprese sosednjega groba. Na drugi strani je visoka živa meja iz tise, ki obroblja pokopališče nemških vojakov. Torej ima kradljivec več kot ugodne pogoje za svoja dejanja. Ne samo to, med našim in sosednjih grobom je tudi skrito stranišče za tiste, ki jih nuja prisili … Neštetokrat pospravljava ostanke za veliko potrebo. Sama sva bila priči, ko sva 31. oktobra opoldne šla po srednji, glavni, poti proti našemu grobu, kako sva presenetila gospo, ki je iz kota našega groba z dvignjenim plaščem stekla proti kapelici ob smetnjakih in med njo ter živo mejo opravila potrebo. Z zavihanim robom drap plašča, v lakastih čevljih in s klobukom, ozaljšanim z veliko svetlečo se sponko, je prikorakala mimo naju in šla naprej čez pot k … grobu ob steni, kjer je njena mlajša sorodnica (hči?) urejala grob.

Verjamem, da se zgodi, da starejši ljudje ne morejo čakati, da dosežejo stranišča ob vežicah. Zato predlagam vsaj ob praznikih postavitev kemičnih sanitarij (ali stalno). Moj predlog pred leti je bil naslovljen na Komunalo Kranj, da bi pokopališče ob določeni uri zaklepali. Odgovorili so mi, da za to nimajo pogojev. Morda bi razmišljali vsaj o varnostnikih? Stroške bi lahko všteli v najemnino groba. Vse, kar predlagam, mnoga pokopališča namreč imajo.

Javno apeliram na Občino in Komunalo, da nekaj vendarle storita, da ne bo prihajalo do takih nečednosti. Pomislite, ljudje, koliko gorja s takimi dejanji prizadenete nekomu, ki se trudi, da bi njegovi najbližji nič drugega kot počivali v miru.

Bivša Kranjčanka Marijana Eri - Birk, Radovljica