»Gora ni nora, nor je tist', ki gre gor …«

Tako so rekli včasih. Časi se pač spreminjajo in današnji tempo življenja teži po sprostitvi od napetosti. To pa je planinarjenje in pohodništvo. In prav gore so tiste, v katerih si človek nabere novih moči, tako bi danes lahko rekli: »Gora ni nora, nor je tisti, ki ne gre gor.« Ko iz ptičje perspektive zreš v to našo prelepo dolino zeleno, se šele zaveš, da živiš v najlepšem delčku Evrope.

Gornja Gorenjska je kot v vencu obdana s planinami in gorami Jelovice in Karavank. Vršaci Karavank so še posebno privlačni za planince in pohodnike. Stol, ti si največji vrh v Karavankah, tako pravi Avsenikova pesem. Še posebno priljubljen je Valvasorjev dom na pobočju 2236-metrskega Stola. In Begunjščica (2060 metrov) s svojim Roblekom, o katerem je Slavko v svoji pesmi vzbujal svoje mladostne spomine – Na Roblek bom odšel.

Begunjščica pa ni samo lepa, je tudi bogata po železni in manganovi rudi, ki so jo še v 19. stoletju s pridom kopali in jo ročno spravljali v dolino, od tam pa so jo furmani odvažali na Jesenice, Javornik in tudi v Moste. V svojih nedrjih je Begunjščica bogata tudi s čisto pitno vodo, ki priteče na dan ob vznožju pri »Zavukni«, kot pravijo domačini. Svojo pot si med skalami utira v strugi proti dolini. Na svoji poti do gradu Kamen se ji pridružijo številni studenci. Ob začetku Begunj, pri Lombarjevi žagi izgubi ime vode Begunjščica in naprej teče pod imenom Zgoša. Potok ima značaj hudournika, a je večji del leta v svojem spodnjem toku presušen.

Še v 20. stoletju je bilo ob strugi več mlinov in žag, pa tudi druge obrti so bile na vodni pogon. Zadnja žaga velikanka v tej verigi je bila Peskarjeva v Zapužah, od tod naprej je tekla in še teče po ravnini za vasjo. Nova vas in Vrbnje in za sadovnjakom Resje, pod avtocesto in železnico se pridruži reki Savi.

Ohranimo torej ta naš čudoviti svet narave, ki nam daje moč in voljo za jutrišnji dan.

Ciril Zupan, Mošnje