Do kod seže človeško srce

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 19. november 2015 / 10:02

V soboto so v Prešernovem gledališču krstno uprizorili dramo Mali nočni kvartet Vinka Möderndorferja, tudi v njegovi režiji.

Kranj – Po uri in četrt je v dvorani tišina, ne mučna in ne groba, ampak tišina, ki v misli vriva vprašanje 'kaj pa zdaj?' – in nanj seveda nimamo odgovora. Potem sledi močan aplavz, igralskemu kvartetu, izjemnemu besedilu, uprizoritvi v celoti. Vinko Möderndorfer je v svojem pisanju, naj gre za dramska besedila, filmske scenarije ali romane, mojster prepoznavanja sedanjega časa – življenja, ki ga ljudje živimo tukaj in zdaj. Njegova drama Mali nočni kvartet je prav to, grenka zgodba o življenju in smrti, v kateri nam avtor vedno znova zastavlja vprašanja o mejah človeškega intelekta, pa naj gre za sposobnost trgovanja na eni ali pa empatije do sočloveka na drugi strani.

V ospredju sta dva zakonska para, Emir in Mejra (Peter Musevski in Vesna Jevnikar) ter Andrej in Barbara (Miha Rodman in Vesna Slapar). Sin prvih se je ponesrečil z motorjem in ga s hudimi poškodbami glave pri življenju ohranjajo le še aparature, življenje hčere drugega para visi na nitki, saj potrebuje drugo, zdravo srce. Potencialna darovalca sinovega srca pripadata nižjemu socialnemu stanu, 'kupca' pa sta novodobna bogataša. Čeprav šele na polovici predstave izvemo, kaj natančno je osrednji 'predmet' pogovorov na odru, pa vseskozi lahko slutimo, v kakšno smer se odvija zgodba. Besedilo je napisano izjemno lucidno, a nas hkrati vseskozi drži v pričakovanju po razrešitvi. Vmes smo jezni na Andreja in sočutni do Emirja, pomirjeni z razsodnostjo in realizmom tako Barbare kot Mejre, vseskozi pa razmišljamo, kaj bi sami storili v taki situaciji, ne glede na to, na kateri strani bi se znašli. In misli vselej končajo pri 'za svojega otroka bi naredili vse'.

Dramaturgu Blažu Lukanu je večplastnost besedila odlično uspelo prilagoditi igri, scenografija in kostumografija sta zgodbi pisani na kožo, avtor besedila pa je pri režiji igralcem pustil dovolj prostora za oblikovanje igralskih kreacij. Ansambel je izjemen. Rodman je prepričljiv kot bogataš, ki si z denarjem lahko kupi skoraj vse, in kot nekdo, ki pokaže svojo človeškost v boju za novo srce za svojo hčer, Slaparjeva je z materinsko prizadetostjo odlična pri blaženju napetosti med akterji. Vso človeško moč kljub načetemu dostojanstvu zaradi socialnega položaja in sinove tragične nesreče pa vseskozi kar se da verodostojno predstavljata Musevski in Jevnikarjeva. Mali nočni kvartet je zgodba o srcu, tistem, ki nam ljudem omogoča življenje, in tistem, ki nas dela za čuteče ljudi. To je predstava, ki je tudi drugič ne boste videli nič drugače kot prvič.