Begunec s fotoaparatom na poti

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. november 2015 / 11:09

V Knjižnici dr. Toneta Pretnarja v Tržiču so predstavili fotomonografijo Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja. Izdala sta jo Mohorjeva založba in Izseljensko društvo Slovenija v svetu, založila Mohorjeva družba v Celovcu. Z izrednimi posnetki, ki natančno povzemajo vidno realnost, Kocmur opisuje veliki eksodus Slovencev iz domovine v izgnanstvo.

Ob dveh mejnikih – 70. obletnici konca druge svetovne vojne in 100. obletnici rojstva ljubljanskega obrtnega fotografa Marjana Kocmurja (1914–1900) se v listanje ponuja nova in poglobljena fotografska monografija, ki osvetljuje čas velike politične migracije z umikom pred komunističnim režimom okoli 17 tisoč Slovencev čez Gorenjsko in Ljubelj na Vetrinjsko polje na avstrijskem Koroškem. Da je knjiga »vrednotena kot kulturna dediščina, ki doprinaša k spoznavanju slovenske kulturne, etnične in politične identitete«, kot je poudarila direktorica tržiške knjižnice Marinka Kenk - Tomazin, izšla, so najbolj zaslužni prav gostje na nedavni predstavitvi. Nečak Marjana Kocmurja Boštjan, ki je povzel stričevo življenje in je skrbnik njegove dediščine, zgodovinar in teolog Jurij Pavel Emeršič, ki je napisal spremno besedo, muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani in strokovnjak za fotografijo dr. Primož Lampič, ki je napisal prispevek o delu Marjana Kocmurja, fotograf Tamino Petelinšek, 'glavni odgovorni', da je knjiga izšla, in v imenu Mohorjeve založbe Celovec njen glavni urednik Hanzi Filipič.

Marjan Kocmur se je 5. maja 1945 znašel v reki umikajočih se beguncev. Na tej tvegani, kar osem dni trajajoči poti je ustvaril izjemen fotografski opus posnetkov predvsem civilnega prebivalstva. Mestni ljudje na pot niso bili pripravljeni, na begunce so tudi streljali ... Na poti je bil Marjan Kocmur s kolesom, s seboj je vzel le nekaj neosvetljenega filma, svoja fotoaparata (leici) in nekaj malega prtljage. V knjigi je objavljenih 87 velikoformatnih črno-belih fotografij, ki so opremljene s poimenskimi in krajevnimi komentarji in pripovedujejo zgodbo o tej slovenski tragediji.

Nemi opazovalci

Tržičani so bili nemi opazovalci trideset kilometrov dolge kolone, ki se je počasi vila in pogosto zaradi prevelike gneče obstala na mestu. »Maja 1945 sem bila stara sedem let. Spomnim se nepregledne kolone lojtrnikov s konji, na katerih so na 'dili' sedeli starejši, zadaj so bili otroci pa žaklji in nahrbtniki, v katerih so bila živila. Otroci so jokali na pragu naše hiše, nek fantek je sedel, jokal in klical svojo mamo. Tega takrat nisem razumela, šele čez leta sem to, kar sem videla kot otrok, uredila v glavi in sestavila zgodbo,« je na predstavitvi fotomonografije segla v preteklost obiskovalka Vera Zupan, ki živi blizu cerkve sv. Andreja v Tržiču, od koder je tudi eden Kocmurjevih posnetkov. Franca Bohinca, tedaj iz Sebenj, danes iz Križev, se še poloti strah, ko se spomni na to, kako ga je kot desetletnega dečka skoraj ustrelil nemški vojak: »Vaški otroci smo opazovali kolono, čeprav mi je oče to prepovedal. Vojaki so počivali in nek otrok je enemu od vojakov po nesreči stopil na roko. Vojak je mislil, da sem bil jaz, in je skočil, repetiral brzostrelko, jaz pa sem bil na srečo že za vogalom trgovine, ko je švignil rafal. Otroci so se drli: 'Tec', Francelj, tec'.« Še en velik strah je doživel: »Nek vojak me je vprašal, ali hodim v cerkev. Sem rekel: 'Ja.' Mi je rekel: 'Potem pa pojdi hitro domov in povej mami, da vse tiste, ki hodijo v cerkev, obesijo.' Kar oči so mi ven stopile.«

Vetrinjsko polje, kjer je bilo začasno taborišče, je danes pozidano, je povedal Hanzi Filipič, maja in junija leta 1945 pa je Kocmur dokumentiral, kako je bilo v taborišču, kako so begunci živeli v zelo skromnih razmerah, zasilnih bivališčih, a bili so napredni in so imeli celo svoj vrtec, šolo, ambulanto, zunanjo kuhinjo ... Po sedemdesetih letih se je za Kocmurjem ohranilo okoli deset tisoč posnetkov na negativih, večinoma črno-belih. Od teh je približno tretjina iz časa umika ter življenja v taboriščih na avstrijskem Koroškem. Drugi posnetki se nanašajo na obdobje, ko je kot fotograf deloval v slovenski skupnosti v Buenos Airesu, kjer se je leta 1949 pridružil bratu.

Ob predstavitvi knjige je bila na ogled tudi razstava izbranih fotografij Marjana Kocmurja, s katero so se v petek preselili v državni zbor. »Nikoli več vojn, smo rekli. Poglejte, kaj se dogaja v svetu z begunci, čemu smo priča po sedemdesetih letih,« je opozorila obiskovalka Jožica Ahačič in dodala: »Danes bodo postavili razstavo v državni zbor, kar je po svoje tudi pomenljivo, glede na to, da petdeset let o tem delu zgodovine nismo ničesar vedeli.«