Samogovori Majde Mencinger

»Pride čas, ko gledaš svoje življenje kot popotnik, ki proti večeru s hriba opazuje pokrajino, potapljajočo se v mrak: le posamezni obrisi so izrazitejši, le posamezne svetlobe utripajo močneje. Pride čas, ko se dogaja veliko razsutje spominov. Tako mislim na Javornik, moj rojstni kraj, vedno pogosteje, vedno bolj idealizirano, od koder sem odšla v zgodnjih mladih letih. / Ko je dišal izprani prah po nevihti ob moji (asfaltni) cesti otroštva, ko so se sončni žarki poigravali na steklih tovarniških hal, na katerih je bil velik napis 'Očka, vrni se zdrav domov', ki sem ga prebirala znova in znova, Stol pa je bil ves izmit in belo bleščeč s svojimi večnimi melmi – kot peščenimi urami za pokolenja v dolini, katerim je stara železarna dolgo dajala skromen, a zanesljiv kruh. / Javornik z Belškim poljem! Za nas, bosopete otroke, so bile tam potke med njivami belških kmetov z rodovitnim prahom za ptičje kopeli, in za vse tisto: 'O, čriček, kako si srečen …'. / In tudi potke za v Struge, okljuk Save, v katerem smo premrli in srečni plavali v deroči mrzli vodi, na bregu pa kurili ogenj. / Skozi Trebež, zaselek ob tovarni, smo iz senčne zadimljene doline hodili na Pristavo - čudež lepote s starimi krasnimi drevesi, in v maju s ključavnicami: belo v zelenem, zeleno v belem ... / To je (bila) romarska pot vseh Javorničanov za spomine in za v albume.«

Med Gorenjci je priimek Mencinger kar pogost. Tudi nekaj vidnih ustvarjalcev se je tako pisalo: od pravnika in pisatelja Janeza do ekonomista in akademika Jožeta in sedanjega jeseniškega župana Tomaža Toma. Prepričan pa sem, da je med nami le malo takih, ki bi poznali pisateljico in pesnico Majdo Mencinger (1935), po osnovnem poklicu profesorico pedagogike in psihologije. Na svoji pedagoški poti je prehodila cel lok, od učiteljice na podeželskih osnovnih šolah do strokovne sodelavke Zavoda za šolstvo. Pisala je gotovo že prej, a vse njene knjižne objave so se zgodile po upokojitvi: Bosa (2002), Tujost (2008), Samogovori (2013), Če ti rečem (2014). Če bi hoteli njeno pisanje zvrstno opredeliti, bi lahko rekli, da je največ kratke proze in poezije, slednje zlasti v »disciplini« pesmi v prozi, katere mojster je tudi letošnji Prešernov nagrajenec Andrej Brvar. Meni je najbolj všeč knjiga Samogovori, ki je zelo lepa tudi po obliki (ilustracije Tinke Volarič), izdalo jo je Publicistično društvo ZAK v Ljubljani, v sodelovanju z založbo Sophia. Avtorica živi v Kranju (Planina 66/b).