Jakob

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 8. december 2015 / 00:00

Vsak kraj ima svoj najbližji hrib. In vsak človek, če rad hodi, ima svoj 'kucelj', ki mu služi za dnevno sprostitev, za popoldanski oddih, sprehod po kosilu, nekateri pa svojo odvisnost od svežega zraka in gibanja potešijo že pred službo. Meni najbližji hrib je Sv. Jakob, možnost izbire je tudi Štefanja gora. V otroštvu smo hodili na Jošta – z Labor je bilo to najbližje. In pogosto smo jo mahnili še na Čepulje. Tam sem dobila sok s smetano in vodiške preste, nato smo šli peš v dolino in potem z avtom domov. Sedaj nam je najbližji hrib Sv. Jakob. Veliko ljudi hodi na vrhove, kot je Sv. Jakob, ob vsakem vremenu, ko vstaja dan in ko pada mrak. Velika rana v goro je nova cesta, ki naj bi sicer služila spravilu lesa, morda pa naj bi vodila do restavracije ali celo hotela na Jakobu. Ko so na gori hrumeli stroji, se mi je zdelo, da to ne bo več moja gora. Čemu je tega treba, se je spraševalo mnogo ljudi. Zdelo se mi je, kot bi zarezali v ljudi, ne v gozd. Človeški pohlep je silen, čeravno sedaj ne vidim ne sekačev ne tovornjakov, ki bi vozili les z gore. Zdi se, da smo se ljudje navadili, tako kot se vsega. Število obiskovalcev je po mojem vsako leto večje. Petdeset minut zložne hoje z otroki, pa si na vrhu. Spodaj je lahko precej blatno, potem sekaš serpentine nove ceste in pristopiš do cerkve, ki je na višini 961 m. Največ ljudi na Jakobu je 25. julija, ko je na dan zavetnika cerkve tudi maša. Sv. Jakob ponuja čudovit pogled na Julijce s Triglavom. Pred njim se razteza dolga Jelovica, malo bolj proti jugu se kaže Ratitovec. Sledijo škofjeloški hribi, kjer takoj prepoznaš planinsko kočo na Lubniku. V daljavi se povsem na jugu vidi celo Snežnik. In v dolini je Preddvor, ki se ob začetku doline Kokre ali ob robu Ljubljanske kotline lahko skriva v megli. Ljudje tedaj dobrohotno uživamo prednosti inverzije, ki tiste v kotlu pušča v megli, nas na višini pa obsije s soncem. Na Možjanci se šele s hriba vidijo njive in na severni steni nam pogled zastane na Zaplati s Hudičevim borštom. Zadaj je seveda Storžič, očak Preddvora. Čudovita je pot s Kališča na Jakoba, za to si človek mora vzeti čas. Tako spotoma lahko pridemo le do Jakoba, popijemo čaj, morda pojemo zavitek in gremo nazaj, ker nas preganja mrak ali vabi delo. Naš spremljevalec na tovrstnih pohodih je vedno pes, ki potem zasluženo sanja svoje pasje sanje. Ločani hodijo na Lubnik pa na Križno goro, Tržičani na Kriško, Sevčani na Ratitovec, Radovljičani na Talež, Jeseničani pod Golico in kaj vem kam vsi drugi. Skoraj vsaka vas ima svojo tovrstno mantro, kjer ljudje hlastamo za soncem, sproščamo tečnobo, skrbimo za rekreacijo in predelujemo svoje dnevne tegobe in težave. Kakšen blagor, da imamo na razpolago toliko hribov. Kam pa hodite vi?