Splav

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 7. november 2015 / 11:36

Zgodb za nešteto romanov, 1. del

Ko sem se peljala k Sabini, sem ugotavljala, da sem bila na njenem koncu že tretjič ali četrtič v zadnjih petih letih. Vasica, ki je od daleč videti kot iz pravljice, v svojih nedrjih skriva nemalo tragičnih zgodb. Nekatere se vlečejo še iz medvojnih časov, druge pa so nastale po njej, a kot posledica storjenega in zamolčanega.

»Otroci smo odraščali v okolju, ki ni bilo zdravo za naše duše. Doma so nam določali, s kom lahko govorimo in s kom ne. Moja soseda, ki se je v petdesetih letih izučila za učiteljico, je šla raje službovat drugam, kot da bi ostala doma in še v razredu prenašala družinske razprtije, ki bi se lomile na hrbtih otrok. In če potem dodam še bogato bero različnih osebnih, zelo intimnih zgodb, ki so se dogajale za tesno zaprtimi vrati, se mi zdi, da bi lahko o vsakem iz vasi napisali knjigo ali posneli film,« pripoveduje Sabina.

A v vas, v kateri danes živi že več kot štirideset let, se je primožila. Odraščala je v delavsko-kmečki družini, ob treh bratih. Zato, da bi hčerko obvarovali vseh tuzemeljskih pregreh, so jo držali zelo na kratko. Kljub temu da je bila zelo bistro dekle, je morala iti po osemletki v službo, ker jo je mama želela imeti ves čas 'na očeh'. Če se ji je slučajno zdelo, da – zlasti s popoldanskega 'šihta' – zamuja, je ponjo že poslala očeta.

»Z menoj se ni nikoli pogovarjala. Ne o čustvih ne o medsebojnih odnosih. Zmeraj je samo ukazovala, kaj smem in česa ne. Ko ga je ata malo popil, je rad kvantal. Takrat me je poslala iz kuhinje, četudi sem bila ravno sredi večerje. O meni je šel glas, da sem pobožnjakarica, ki ne zna šteti do pet, zato jih ni bilo malo, ki so se iz mene norčevali. Ves zaslužek sem morala izročati mami, zase nisem smela obdržati niti dinarja. Po lastni presoji mi je potem kdaj kupila kakšno malenkost za obleči, to pa je bilo tudi vse. Zmeraj mi je govorila, da denar hrani za tisti čas, ko se bom poročila in da ga bom od nje dobila z obrestmi. To se, seveda, ni nikoli zgodilo,« z obžalovanjem razlaga Sabina.

Imela je že skoraj 19 let, ko so ji sodelavke povedale, da so šli fantje iz vasi stavit, da bo dobil za rundo v gostilni tisti, ki mu bo uspelo, da jo bo zapeljal. Kaj točno je to pomenilo, se ji ni dosti sanjalo. Mama ji je o teh rečeh prepovedala razmišljati in na smrt se je bala, da bi prekršila pravila. Pa se je pisalo že leto 1963 ...

»Jeseni istega leta se nam je v obratu, kjer sem delala, pridružil Tonči. Ravno je prišel od vojakov, vsi pa smo vedeli, da ga je v tem času dekle, ki jo je imel rad, pustilo in se poročilo z drugim. Njegov večno žalostni obraz mi je bil všeč, nisem se branila, ko je med malico sedel k naši mizi. Kadar sva bila sama, me je spraševal to in ono, zanimalo ga je tudi, ali imam fanta. Ko sem zmajala z glavo, mi je predlagal, da bi hodila z njim. Nisem ga imela rada, saj moškega sploh nisem znala ljubiti, a se mi je zdelo, da zadošča, če mi je všeč. Včasih sva se prijela za roke ali pa me je na skrivaj stisnil k sebi, če je bil prepričan, da naju nihče ne vidi. Da bi me poljubil ali vsaj nameraval to storiti? Nikoli! Sodelavka, ki je vedela, da me obletava, mi je namignila, naj bom previdna. Češ da izhaja iz družine, v kateri se moški zatrapajo v žensko samo prvič in potem nikoli več. S temi besedami mi je hotela reči, da četudi bi se mogoče z menoj poročil, me nikoli ne bi ljubil. A se s temi svarili nisem preveč obremenjevala, saj moje srce niti približno ni gorelo v ljubezni. Vsaj ne tako, kot sem včasih brala v kakšni knjigi. Mama mu je za posladek zmeraj spekla kaj dobrega, in ko je tisto, kar je prinesel s seboj, delil z menoj, sem bila od srca hvaležna. Pri nas smo kaj sladkega jedli le ob velikih praznikih, ko je iz peči pridišala potica, drugače pa ne. Pa da ne bom dolgovezila v nedogled: najin odnos je trajal skoraj eno leto, ko mu predlagam, da bi o naju povedala doma, saj bi potem lahko tudi kam šla, če bi starši to dovolili. Mojih besed se je zelo razveselil, jaz pa njegovih malo manj. Verjetno se mu je zareklo, ko je zinil, da bo Marjeta – njegovo nesojeno dekle – postala slabe volje, ko bo izvedela. V dno srca me je zabolelo. Začela sem se zavedati, da je imela sodelavka prav. Z menoj je bil samo zato, da si je celil rane – in zaradi ničesar drugega. A sem se nanj že toliko navadila, da mu nisem več mogla obrniti hrbta. Staršem je bil všeč, zdel se jim je delaven, varčen, pošten, pa tudi njegovo družino so cenili. Zakaj že, točno ne vem, a tako je bilo. Potem pa se je zgodilo tisto, kar je za vse večne čase zaznamovalo moje življenje: zanosila sem in on je bil novice zelo vesel. Dogovorila sva se, da ne bova nikomur povedala, ker sem se želela poročiti prej, preden bi se mi kaj 'poznalo'. A on ni mogel biti tiho! Raztrobil je tovarni, a zgolj zato, da bi vesela novica prišla na ušesa njegove Marjete. Kaj točno se je dogajalo, ko je ona izvedela, ne vem. Kasneje sem iz čenč, ki so krožile po vasi, razbrala, da sta se srečala in da mu je ona očitala nezvestobo (!). Naslednji dan ga v službo ni bilo, tudi doma niso vedeli, kje je. V soboto pa so ga našli zgoraj na kozolcu, na štriku. Ni mu bilo več pomoči. S seboj v grob je odnesel veliko skrivnosti, tako da nikoli nisem izvedela, ali me je sploh imel kaj rad ali ne. S svojim dejanjem me je kot žensko v dno duše prizadel, počutila sem se sokrivo, umazano, ponižano, izkoriščano. Tudi besno. Ne da bi doma kaj povedala, sem šla k zdravniku in ga prosila, naj mi napiše napotnico za splav. Kako sem, nevednica, to zmogla storiti, še danes ne vem. Neka sila me je gnala naprej, želela sem 'počistiti' z vsem, kar me je vezalo na Tončija. Imela pa sem srečo v nesreči: ob pregledu so v bolnišnici ugotovili na maternici neke spremembe, po splavu pa so mi predlagali, če hočem sebi dobro, naj pristanem še na operacijo. Naivna, kot sem bila, nisem niti pomislila, da mi bodo s posegom odvzeli možnost, da bom še kdaj lahko imela otroke. Več kot mesec dni sem potem ostala v bolnišnici, domače sem prepričala, da so bile govorice o moji nosečnosti laž. V tistem trenutku mi je bilo prav po otročje najbolj pomembno, da se starši, zlasti mama, s kakšnimi očitki ne spravljajo name …«

(Nadaljevanje prihodnjič)