Humanitarnost na hudi preizkušnji

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. november 2015 / 12:09

Z begunci sem se neposredno prvič srečal na grškem otoku Samos. Bilo je avgusta, ko smo v Sloveniji o njih in pereči problematiki današnje Evrope šele brali po časopisih, trpeče begunske podobe pa spremljali le po televizijskih ekranih. Nekega dopoldneva smo se na Samosu z mopedi s hriba navzdol ravno peljali proti eni od otoških plaž, ko smo v senci ob cesti naleteli na počivajočo skupino beguncev z majhnimi otroki. Šok je bil tako nepričakovan, da sem se šele ob prihodu na plažo odločil zapeljati nazaj na vrh hriba z namenom, da jim pustim nekaj denarja. Ko sem prišel na mesto njihovega počitka, jih že ni bilo več. Vmes so ponje prišli policisti in jim s kombijem olajšali vsaj del poti do begunskega centra.

Nekaj dni kasneje, pri novem srečanju z begunci, že nisem bil več nepripravljen. Pretresljiva podoba izmučene mame in očeta z dvema malima deklicama me je pripravila do tega, da sem ustavil moped in jim stisnil nekaj denarja, s katerim so si lahko vsaj malo olajšali pot proti severu Evrope. Že prej sem se odločil, da bom pomagal najbolj neposredno, in to predvsem družinam z malimi otroki. Takšen način pomoči pa ni mogel trajati dolgo, kajti vse redkeje je šlo za posamezne in ločene družine in vse pogosteje za velike begunske množice, v katerih so se otroci pomešali med izmučene obraze fantov, deklet, družin, starcev, invalidov … Takrat ne moreš več pristopiti in denarja izročiti le enim med njimi, drugim pa ne. Najbolj pretresljiv dogodek je bil, ko je nekega jutra mimo našega hotela, ravno ob zajtrku na terasi, po cesti šla kolona kakšnih sto beguncev, ki so nekaj minut pred tem z gumijastim čolnom pristali na bližnji plaži. Takrat samo nemočno zreš vanje, soočen z dejstvom, da katastrofa ni presegla le tvojih, ampak evropskih zmožnosti. Zaradi teh izkušenj zdaj toliko lažje razumem stiske tistih Slovencev, ki begunsko krizo spremljajo in doživljajo iz svoje neposredne bližine. Ko v neko vas s 170 prebivalci pridejo tisoči beguncev, je to poseben šok. Zavedati se moramo, da velika večina Slovencev begunsko krizo še vedno spremlja posredno, s pomočjo medijev, in ne v živo. A je tudi to spremljanje že rodilo veliko hude nestrpnosti. Mene osebno je zadnjič poneslo v zrak, ko je kolegica v službi ob kavi začela razlagati, da begunci otroke učijo jokati, da bi bili posnetki po televizijah videti bolj pretresljivi. Obliž na take rane potem pride ob informacijah, da so recimo iz ene od humanitarnih organizacij sporočili, kako so jih po njihovi prošnji za pomoč Slovenci dobesedno zasuli s humanitarno pomočjo. To pomeni, da večina naroda vendarle ni indiferentna do stisk drugih ljudi.

Seveda se v množici dogaja marsikaj in tudi prav vsi v Evropo niso prišli z dobrimi nameni. Ampak velika večina beguncev si rešuje gola življenja in o tem ni dvoma. Od nas pa je odvisno, ali bomo posploševali posamezne ekscese ali pa recimo izpostavili begunske zahvale našim policistom in humanitarcem, ki v teh dneh opravljajo težko in pretresljivo delo.