Rad imam traparije

Pred Andrejem Šifrerjem je nova koncertna turneja, v sklopu katere bo 2. novembra gostoval na Bledu, 5. novembra v Ljubljani in 12. novembra še v Mariboru.

Prekaljeni kantavtor, ki je na glasbeni sceni že skoraj 40 let, se tudi tokrat ne bo izneveril tradiciji, po kateri vsake tri leta poskrbi za spektakel, ki ga bo v Cankarjevem domu kot ponavadi posnela tudi nacionalna televizija. Za njim je preko štiri tisoč koncertov, tokrat pa se na turnejo odpravlja obdan z mladostno energijo, saj ga bodo spremljali približno enkrat mlajši kolegi: nekdanja Tabujevka Tina Marinšek, Klemen Bunderla, Modrijani in raper Nipke. Čeprav gre za glasbenike različnih profilov, se med njimi čuti zares dobra karma, pravi Šifrer. S Tino Marinšek bosta prvič v živo odpela nedavno posnet duet Taki ljudje, predstavil bo tudi povsem svežo tekaško himno, ki je nastala ob 20-letnici Ljubljanskega maratona. Obiskovalci bodo uživali še ob skladbah z aktualnega albuma Srce in razum, ki ga je posnel v znamenitih studiih Abbey Road v Londonu, kjer so nekoč svoje uspešnice snemali legendarni The Beatles, seveda pa ne bo šlo tudi brez njegovih že skoraj ponarodelih skladb. In, kot pravi, brez traparij prav tako ne …

Ko ste pred leti predstavljali album Lipicanci, ste na oder Cankarjevega doma prijahali z lipicancem, tudi »z neba« ste se že spustili na ta oder … Kaj pripravljate tokrat?

»Če bom povedal, ne bo presenečenja. (smeh) Sicer pa še ne vem, če mi ga bodo pustili izpeljati. To so javni zavodi, kjer se vsi bojijo drug drugega in vsak svoje sence. Karkoli je izven njihovega ustaljenega reda, se ne da storiti. Jaz sem pa človek, ki ima rad ravno tisto, kar je čez rob. Tudi za lipicanca je bil prvi odgovor ne, dokler niso prišli do flor menedžerke, gospe Karmen, velike ljubiteljice konj, ki se je celo ponudila, da priskrbi lipicanca. A dokler ne prideš do osebe, ki to zgodbo začuti, imaš pred sabo le pravila, neosvojljivo trdnjavo. Ampak še vedno mi nekako uspe priti skozi vse te filtre in ventile. Ravno v tem je šarm – da je malo drugače ... V vsakem primeru bi tudi tokrat rad naredil kakšno traparijo.«

Tudi na Bledu in v Mariboru?

»Verjetno ne. Koncert v Cankarjevem domu je v resnici malo bolj pompozen tudi zato, ker ga posname televizija. Na Bledu je vse zelo sproščeno, protokol ne obstaja, vmes se s publiko celo pogovarjam. Ampak isti ljudje so na Bledu povsem drugačni kot v 'Cankarju'. To je kulturni dom, biti moraš resen in se ne smeš smejati. (smeh) In traja dalj časa, da jih spraviš iz lupine. Posebej pa se veselim koncerta v Mariboru, ker tam že dolgo nisem nastopil. Govorijo mi, da tam piha 'južni veter' in da se slovenska glasba ne spoštuje več. Tega ne verjamem, zato bomo 12. novembra nastopili v Narodnem domu, da se prepričam, ali je Maribor še vedno naš. (smeh) Hvaležen sem dekletom in fantom iz Maribora, ki verjamejo, da je Šifrer zanje še vedno zanimiv.«

Zakaj turneje ponavadi začenjate prav na Bledu?

»Ravno zaradi že omenjenega sproščujočega elementa. Tam se bomo vsi nastopajoči prvič zbrali.«

Ampak Gorenjci veljajo za zadržane ...

»To je povsem napačna predstava. Gorenjci nismo ne skopuški ne 'zategnjeni'. Vsaj ne bolj kot drugi. Na Gorenjskem je odziv občinstva vedno zelo dober, Bled ima sploh poseben šarm.«

Na tokratnih koncertih boste obkroženi s pol mlajšimi kolegi. Zakaj ste se odločili za tako mlado 'pomoč'?

»Včasih se niti ni treba odločiti, ampak se kar življenje odloči zate. Za Tino lahko rečem, da sva prijatelja in je bila takoj pripravljena sodelovati z mano. Ko sem jo gledal v Križankah, sem se zavedel, da boljše ženske performerke v Sloveniji nimamo. Čeprav po odhodu iz Tabuja v tišini snuje svojo zgodbo, je brez težav z mano posnela pesem, kar ji štejem v velik plus. Klemena sem spoznal v času njegovega sodelovanja v šovu, ko mi je na odprtju neke trgovine rekel, da me bo v nedeljo imitiral in bi se rad prej spoznal z mano, ker ga potem ne bom več hotel videti. (smeh) Izbral si je Gorsko rožo in je bil odličen. Po tistem sva se še nekajkrat srečala, presenetil sem ga tudi v njegovi radijski oddaji. In tako sem se zdaj spomnil nanj. Z Modrijani smo nastopili skupaj na več koncertih in se tudi zelo dobro razumemo. Kot mladi, zelo uspešni fantje so izjemno spoštljivi do gospoda srednjih let. Takoj so bili pripravljeni sodelovati z mano, prav tako tudi raper Nipke, ki tako kot jaz ljubi besede, je neverjeten, ima zelo dobre rime in piše zelo močne, globoke komade. Niti enega mi ni bilo treba siliti k sodelovanju. No, edini, ki je mogoče zraven malo na silo, je Miha Šalehar.«

Kako pa je on postal povezovalec vaših koncertov?

»Zame je Miha najbolj prijazen, duhovit in intelektualen radijski človek v tem trenutku. Rad poslušam njegove oddaje, prav gledam, da sem v avtu takrat, da ga lahko poslušam. Zdi se mi unikat v tem prostoru.«

Kaj bodo prinesli tokratni koncerti?

»Želel sem si, da bi lahko na koncert pripeljal tudi kakšnega glasbenega kolega iz tujine, ampak se s sponzorji ni izšlo, bo pa tu že omenjena veličastna domača zasedba. S Tino sva pred kratkim posnela duet Taki ljudje, ki ga bova na Bledu zapela premierno. Nova je tudi pesem Tečem, ki sem jo napisal za 20-letnico Ljubljanskega maratona.«

Tečete?

»Včasih sem. Je pa zanimivo, da sem mislil, da bo tekaško himno lahko narediti, a ni bilo tako. Potem smo pa dobili zelo dobro rešitev, pesem, ki ni povsem usmerjena v tek, ampak širše, saj za premagovanje različnih ovir navdušuje tudi vse druge, tudi tiste, ki z učno knjigo sedijo za mizo. Takole gre: Tu sem, da premagam sebe, skozi sonce, dež, meglo, vendar danes sem pripravljen, da grem skozi pekel v nebo.«

Verjetno tudi brez že skoraj ponarodelih skladb ne bo šlo?

»Seveda ne gre brez Gostiln, Prijateljev, Martinovega lulčka … Je pa tako, da se vedno najde kdo, ki reče: 'Tele pa nisi zapel.' Jasno, saj imam 170 skladb. Za Modrijane pa lahko povem, da bodo drugačni kot sicer, ne bodo v nošah, in da bodo peli moje skladbe.«

Katere ste jim namenili?

»Vsega pa ne moremo povedati. (smeh) Seveda bodo na koncertu tudi skladbe z aktualnega albuma Srce in razum, na katerem po reakcijah sodeč izstopa pesem Največje ljubezni. Ta je dobila prav svojo publiko.«

Kakšno? Glede na to, da pojete, da se največje ljubezni rodijo v plamenih in v strasti izgorijo, da ne trajajo večno in se ne končajo srečno, verjetno ranjene duše?

»Ne bi rekel. V prvem delu poveličujem večnost, v refrenu pa minljivost, a se to dvoje slabo 'meša'. Vsi vemo, da so obdobja, ko verjameš v večnost, in so obdobja, ko izveš, da je vse minljivo. Pri 30 letih moraš verjeti v večnost zveze, pri 60 letih ti je dovoljeno, da iz izkušenj veš, da ni nujno, da je tako. Da tudi vse strasti, velike stvari, ki so nas združile, počasi vzamejo slovo in da se je treba navezati čisto na druge stvari in čustva. Nazadnje je najbolje, da z nekom postaneš prijatelj.«

Skratka, izkušnje govorijo …

»V bistvu pojejo. Ko je bolečina pregloboka, da bi jokala, takrat bolečina poje … Največji kompliment na to pesem pa mi je dela Elza Budau, ki jo je označila za najboljši komad, kar sem jih naredil.«

So Največje ljubezni tudi vaša najljubša skladba?

»Težko rečem. To je tako kot pri otrocih. Vsi so tvoji in vse imaš enako rad, a po reakcijah ljudi vidiš, da ti en otrok uspe bolje kot drug.«

Ljudje pričakujejo vedno več. Vas kdaj skrbi, da s svojimi koncertnimi spektakli ne boste več izpolnili njihovih pričakovanj?

»Skupna točka mojih večjih koncertov z gosti je, da so mi ljudje že večkrat rekli, da so pričakovali več Šifrerja. Tako da sem zdaj šel v smer, da bo več Šifrerja. Nastopili bodo gostje, imeli bodo nekaj svojih momentov, a se jim bom na odru tudi pridružil. Se pa na vsakem koncertu zgodi ena točka preloma, na kateri ljudje vstanejo in pojejo z menoj, ponavadi kakšno bolj prepoznavno skladbo. In če dvigneš na noge celo dvorano, je to blazno lep pogled …«

Kaj bi rekli pol mlajšemu kolegu, kot je Klemen Bunderla, če bi vas vprašal za nasvet, kako narediti uspešno glasbeno kariero?

»Gre za to, ali poješ svoje avtorske komade ali ne. Ljudje so mene osebno spoznavali skozi komade. Če poješ pesmi drugih avtorjev, poješ sanje in izkušnje nekoga drugega. Saj ni nič narobe s tem, toda občinstvo težko poistoveti pevca s tistim, kar poje. Klemen je povsem drug tip zabavljača. Je fenomenalen pevec, trenutno blazno zaposlen, kar strgali ga bodo. Kako obdržati to priljubljenost, pa tudi jaz ne vem, se pa mora zavedati, da to ne traja ves čas, da največji uspehi niso večni. Tudi jaz sem imel vzpone in padce, seveda pa je pri nama povsem drugačna časovna razdalja: kar je pri njem eno leto, je pri meni skoraj 40 let.«

In kaj bi na splošno svetovali mladim glasbenikom na začetku poti?

»Žal so se razmere spremenile. Radijske postaje ne vrtijo novih skladb, zato so za nov bend, avtorja, pevca katastrofalni časi. Če bi danes izdal pesem Za prijatelje, je verjetno ne bi nihče predvajal. To je zelo žalostno, zato nimam nobenega nasveta.«

S pol milijona prodanimi nosilci zvoka veljate za najbolj uspešnega slovenskega pevca v zabavni glasbi. Imate kdaj občutek, da ste na glasbenem področju naredili že vse?

»Na to ne pomislim velikokrat. Saj nisem dal gola v finalu svetovnega prvenstva, nisem zmagal Wimbledona ali pa iznašel zdravila za tuberkulozo. Ljudje delajo res pomembne stvari, zase pa nimam občutka, da bi naredil kakšne velike premike.«

Videti je, da vam zagona ne manjka. Kaj si res še želite izpeljati?

»Zaljubljen sem v besede, glasbo in ta svet, ki ljudem olepšuje življenje. Upam, da je pred menoj še precej dobrih stvari. Prihodnje leto želim izdati nov CD z novimi komadi. Vidim sedem, osem komadov, ki se v oblakih prerivajo okoli mene, samo dol jih moram potegniti. Tisto, kar se v meni nabira, mora priti na plano, sicer bom zbolel. Tudi ko me ne bodo več hoteli poslušati, bom še vedno pisal pesmi, saj ne morem drugače. To je moj življenjski dnevnik. Ko slišim svojo pesem, se vrnejo vse 'slike', zakaj in kje je nastala pesem. Glasba ima neverjetno sposobnost, da te vrne nazaj.«