Za žive gre

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 1. november 2015 / 14:10

V dneh pred »vsemi svetimi« ali »dnevom mrtvih« se najbolj v celem letu spominjamo svojih rajnih. Hkrati pa je jasno, da gre slej ko prej predvsem za tiste, ki smo še živi. Bolj ko so urejeni odnosi med živimi, boljši je naš odnos do mrtvih. Nepokopane mrtvece, ki so bili širom po Sloveniji pobiti brž po koncu druge svetovne vojne, bomo lahko spoštljivo pokopali oziroma uredili njihova grobišča – vsaj na simbolni ravni – šele, ko bomo živi dosegli vsaj minimalno soglasje o teh rečeh. Dokler tega soglasja – kaj šele sprave – ne bo, bodo duhovi takrat umrlih strašili med nami in nas še naprej razdvajali. Po naši, ne po njihovi krivdi. Mrtvi so svoje dolgove do živih dokončno poravnali že v trenutkih svojih smrti.

Največje žrtve vojn, ki ta čas potekajo po svetu, so mrtvi. V Siriji, denimo, jih je po štirih letih državljanske vojne že več kot 250.000. A bolj kot za mrtve, gre za žive žrtve te vojne. Med temi pa so tudi več kot štirje milijoni sirskih beguncev. Najbolj drzni med njimi svoje trpljenje dejavno presežejo tako, da se podajo na tvegano pot v Evropo, zlasti v (za njih) obljubljeno deželo Nemčijo. Glavni motiv njihovih življenj ni več le ta, da bi ušli smrti, gre jim tudi za to, da bi živeli bolje.

Katoliški del krščanskega sveta je v zadnjih tednih po svojih najvišjih predstavnikih razpravljal o družini. Kaj so papež in izbrani škofje na rimski sinodi sklenili, se pravzaprav natančno sploh (še) ne ve. Ve se le, da so med seboj precej razdeljeni, eni so bolj liberalni, drugi bolj konservativni. Sklenili so, da v katoliško občestvo ponovno sprejmejo samovoljno ločene in ponovno poročene pare, a za zdaj še brez pravice do obhajila. Po drugi strani pa niso dosegli kakega bistvenega napredka v odnosu do istospolnih parov. Podobna razprava teče v slovenski družbi. Ponovno se je zaostrila, ko je Ustavno sodišče RS dovolilo referendum o teh rečeh. A tu gre po mojem za bistveno razliko. RKC naj kar razpravlja o tem, kakšna so njena stališča do teh vprašanj znotraj katoliškega občestva. Nobene pravice pa nima, da s svojimi stališči posiljuje nekatoliški del družbe – četudi manjšinski, slovenski ali širši. Ustavno sodišče je s svojo odločitvijo pritrdilo zahtevam katoliških fundamentalistov, s temi pa niti katoliški del tega naroda v celoti ne soglaša. Tudi sam sem pristaš tradicionalne družine. Otroci se lahko rodijo le v taki ali drugačni zvezi med moškim in žensko, to je več kot jasno. Ne vem pa, zakaj bi morali zaradi tega spoznanja kratiti pravice tistih, ki na te reči gledajo ali jih celo prakticirajo drugače. Istospolni pari, denimo. Po mojem ti s svojo drugačnostjo nikogar ne ogrožajo. Preživetje naroda je seveda mogoče le z rojevanjem otrok. To pa še ne pomeni, da je treba zaradi tega omejevati pravice tistih, ki otrok iz takih ali drugačnih razlogov ne morejo ali nočejo imeti. Tudi oni hočejo le po svoje živeti.

Po mojem so vsi dnevi v letu dnevi živih, tudi 1. november. Svoj čas smo na ta dan obvezno hodili na pokopališče Dobračeva v Žireh. Ob treh popoldne je bila tu prava (tudi modna) revija Žirovcev in njihovih rojakov. Na noben drug dan v letu se ni v Žireh poleg domačinov nabralo še toliko drugih ljudi. Vseh živih, seveda. Živi oživljamo ta svet, tudi mrtvi živijo le, če jih (pod)oživljamo mi. Na dan mrtvih vsi živi prikličemo v naše življenje tudi mnoge od vseh mrtvih. Tisti, ki jih ne, so za vedno pozabljeni. Razen če jih na kakem drugem svetu ne oživlja še kdo drug. Gospodar živih in mrtvih …