Iz starih časov: Ženitovanje; bala

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 11. maj 2007 / 06:00

Naslednje dejanje kmečkega ženitovanja je bila vožnja bale. »Po nevestino balo gredo ženinovi sosedje dan pred poroko. Čim več voz, tem bolje seveda. Fantje ozaljšajo vozove s smrečjem in s papirnatimi traki v narodnih barvah. Konjem obesijo na vrat zvonce, na komate pa jim zataknejo šope cvetlic. Fantje si okrase klobuke s cvetjem, pokličejo godca in tako opremljeni se odpeljejo glasno vriskaje in prepevaje na nevestin dom. S fanti se pelje tudi ženin. Ko dospejo tja, najprej nekoliko zaplešejo, nato se pa prične nakladanje. Prva pride na vrsto skrinja, katero ima Gorenjec že od pamtiveka zelo v časti. Skrinja stoji v veži in je napolnjena z žitom ali s čimer že bodi. Nanjo se vsede nevestin brat ali kak drug njen sorodnik in, ko fantje zgrabijo skrinjo, zavpije on: 'Ne dam, skrinja je naša!' Fantje začno prositi: 'Daj brate, podari nam skrinjo!' – 'Ne, ne podarim je, mnogo je vredna!' – 'Pa nam jo prodaj!' – 'Tisto pa že, kje imate starešino, da se pomenimo.' Tedaj pristopi oni, ki je določen za starešino na svatbi, in začenja se pogajati za ceno. Cena je navadno 10, 20 ali kvečjemu 40 kron, ki jih mora plačati starešina. Nato nalože na voz vse, kar jim ukaže nevesta ali pa njeni roditelji. Prvi voz je navadno napolnjen s sobno opravo, drugi z žitom, tretji s kuhinjsko posodo, škafi in drugo podobno ropotijo. Na zadnji konec poslednjega voza mora priti hlebec, v katerega je zasajen nož. Stara vraža je namreč, da nevesta na novem domu gotovo ne bo stradala kruha, če je na vozu kruh.«

»Baliranje« je bilo seveda takšne vrste ritual, ki je združeval koristno s prijetnim, brez heca ni šlo. »Fantje, ki nakladajo balo, si štejejo v veliko imenitnost, ako morejo neopaženo izmakniti žival, ki ni bila namenjena za balo. Tako n. pr. zajca, kokoš, petelina, jančka in podobno ter ga potem na skrivaj vrinejo med balo. Seveda je to le šala in vse te 'ukradene' živali vrne pozneje ženin nevestinim roditeljem.« Preden se odpeljejo, vse skupaj pošteno zalijejo. »Ko so vozovi naloženi, se zbero fantje v hiši in v družbi ženina in neveste izpijo nekaj litrov vina in vnovič zaplešejo par poskočnic, nakar glasno vriskaje odpeljejo balo na ženinov dom.« Sklepno dejanje gorenjskega ženitovanja je bila poroka. »Poroke se vrše dopoldne z mašo. Ako se ženin ženi na dom, tedaj povabi k poroki oziroma k svatbi vse sosede. Od vsake hiše gresta po dva. Po navadi se udeležita svatbe oče in mati, če pa sta ta dva že v letih, pa prepustita to veselje svojim sinovom in hčeram. Tudi nevesta pripelje nekaj svatov s seboj, toda ne toliko kakor ženin. Po večini so to njeni botri in bližnji sorodniki. Svatbeni sprevod se pomika proti cerkvi v temle redu: V prvem vozu se pelje 'starešina' s 'teto', ki je navadno njegova žena. Spredaj pri vozniku sedi godec in razteguje harmoniko vso pot. Za njim se pelje ženin s svojim 'drugom', nato nevesta z 'družico', nato pa drugi svatje. Ženin je navadno oblečen v črno in ima na levi strani prsi pripet šopek, istotako tudi 'drug'. Nevesta je opravljena v svetlo, ponajveč svileno obleko.«