Meje ne ustavijo gibanja ljudi

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Škofja Loka / sreda, 7. oktober 2015 / 14:09

Zavod O in Festival In memoriam prof. Peter Hafner sta na okrogli mizi v Škofji Loki gostila aktiviste s terena, ki so v minulih dneh delovali na mejah, se srečevali z begunci in so tudi sicer že dlje časa aktivno vključeni v vprašanja migracij.

Škofja Loka – Aigul Hakimova, Ela Meh, Urška Martun in Andrej Pavlišič so aktivisti, ki so se na mejah srečevali z begunci, jim pomagali in izražali solidarnost, hkrati pa zavzemajo kritično držo do vlad in evropskega mejnega režima, ki trdnjavo Evropo zapira pred ljudmi, pregnanimi s svojih domov. Petra Čičič z Zavoda škofjeloške mladine, zavoda O, je v pogovoru z njimi iskala odgovore na vprašanja, ki se porajajo ob prihodu beguncev in v naši javnosti sprožajo različne odzive, na eni strani sovražnost in zaskrbljenost, na drugi pa solidarnost in pomoč tistim, ki so bili nasilno pregnani s svojih domov ali so zbežali zaradi vladajočega režima ali pa so le, tako kot mi vsi, na poti v iskanju boljšega življenja.

Aktivisti imajo z vsakega terena drugačne izkušnje: Urška Martun je bila kritična do dogajanja na slovenski južni meji, ko najprej niso dopustili prehoda beguncev, ko so se srečali z nasiljem policije do tistih, ki so terjali odprtje meje, ko so videli neučinkovitost uradnih humanitarnih organizacij. Ljudem na poti v Evropo so samoorganizirane skupine aktivistov delile hrano, vodo, odeje. Toda oni ne prihajajo zaradi hrane ali vode, temveč zaradi svobode in priložnosti, ki jo vidijo v evropskih državah, razmišlja Martunova.

Begunska kriza označuje čas, ko bo Evropska unija postavila nova merila in vzpostavila še bolj restriktiven režim za vstop v Evropo, kot jo sedanji šengenski režim, je menil Andrej Pavlišič. Trenutno so meje odprte, kar je velik dosežek, a kmalu bo prišlo do preobrata in Evropa bo selektivneje spuščala ljudi v svojo trdnjavo. Ela Meh se je ustavila pri vprašanju, zakaj begunci ilegalno prihajajo v Evropo. Ti ljudje so ilegalizirani, ker v njihovih državah velja zelo restriktiven vizumski režim, priti do teh dokumentov je zelo drago, še težje je dobiti vize tistim, ki bežijo iz vojnih situacij. Meje niso le fizične meje med državami, ugotavlja Mehova, pač pa države mejni nadzor izvajajajo tudi v notranjosti, denimo na železniških postajah, nadzor je bolj prikrit. Tudi Aigul Hakimova, ki v Sloveniji živi poldrugo desetletje in pol tega časa kot aktivistka odhaja v Bosno, je prepričana, da so meje ostale, pa naj v Evropi govorimo še o takšni odprtosti in neomejenem pretoku ljudi. Po njenem tudi ne bi smeli razlikovati med begunci ali ekonomskimi migranti, kdorkoli naj bi bil dobrodošel, saj nas različnost kultur lahko le bogati. Kot se je izkazalo v trenutni begunski krizi, meje ne zaustavijo ljudi, dodaja Ela Meh, krepitev meja in restriktivni režimi povzročijo le, da so potovanja dražja in bolj smrtonosna. In to nas dela soodgovorne za smrt migrantov, največ na dnu Sredozemskega morja. Evropi ustreza, da ima zaprte notranje meje, če želi imeti poceni delovno silo, razmišlja Aigul, prepričana, da bodo razmere še slabše, ko bo tudi Hrvaška del šengenskega mejnega režima.

Zakaj med domačini vlada strah pred begunci? Bo to vplivalo na našo varnost, možnost zaposlitve, še večjo revščino, se sprašuje Andrej Pavlišič. Ker je pri nas veliko ljudi revnih, ni služb, skrbi jih za prihodnost svojih otrok ... a siromašenje je posledica načina gospodarjenja in sedanjega družbenega sistema, ne pa ljudi, ki prihajajo od drugod. Kaj lahko storimo kot posamezniki? Humanitarna pomoč na mejah je le ena od možnosti, druga pomembnejša je, da se borimo za odpte meje, pravico gibanja in bivanja, so si enotni sogovorniki.