Černobilska molitev

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. oktober 2015 / 16:23

»Ne vem, o čem bi sploh govorila ... O smrti ali ljubezni? Ali pa je vse to eno in isto ... O čem torej? / … Pred kratkim sva se poročila. Hodila sva po ulici, držala sva se za roke, tudi če sva šla samo v trgovino. Vedno skupaj. Govorila sem mu: 'Ljubim te.' Vendar nisem še vedela, kako sem ga ljubila ... Nisem si predstavljala ... Stanovala sva v internatu požarnega oddelka, kjer je delal. V drugem nadstropju. Tam so bile še tri mlade družine, s katerimi smo si delili skupno kuhinjo. Spodaj, v pritličju, pa so bili avtomobili. Rdeči gasilski avtomobili. To je bila njegova služba. Vedno sem bila na tekočem: kje je, kaj je z njim. Sredi noči zaslišim nekakšen hrup. Kričanje. Pogledala sem skozi okno. Videl me je: 'Zapri polkna in pojdi spat. Na jedrski centrali je požar. Kmalu pridem.' / Eksplozije nisem videla. Le plamen. Vse je dobesedno žarelo ... Celo nebo ... Velik plamen. Saje. Strašanska vročina. Njega pa še vedno ni in ni. Saje so nastale zaradi bitumna, ki se je vnel; streha centrale je bila zalita z bitumnom. Kasneje se je spominjal, kako so hodili po smoli. Gasili so ogenj, le-ta pa se je plazil dalje. Se dvigoval. Z nogami so razmetavali goreči grafit ... Gasili so brez delovne uniforme, v samih srajcah; tako kot so bili oblečeni, takšni so tudi odšli na delo. Nihče jih ni na nič opozoril, poklicali so jih zaradi navadnega požara ... / Štiri ure ... Pet ur ... Šest ... Ob šestih sva bila namenjena k njegovim staršem. Saditi krompir. /…/ Včasih se mi zdi, kot da slišim njegov glas ... Živ ... Niti fotografije ne naredijo name tako močnega vtisa kot glas. Toda nikdar me ne kliče. V sanjah pa ... Jaz sem tista, ki ga kličem ...« (Str. 13–14)

»26. april leta 1986, ob enih, 23 minut in 58 sekund.« To je trenutek, v katerem se je z eksplozijo začela »največja tehnološka katastrofa 20. stoletja«. Zanjo smo izvedeli pravočasno, malo pa nas je vedelo, da je beloruska pisateljica Svetlana Aleksijevič napisala knjigo o tej tragediji. Založba Modrijan jo je izdala 2009 (v izvirniku 2006), v prevodu in s spremno besedo Veronike Sorokin. A na knjigo smo postali res pozorni šele, ko se je avtorica znašla med letošnjimi nobelovci. Knjiga je res nekakšna molitev, za duše tistih, ki so v Černobilu umrli, takoj ali v letih, ki so sledila. Molitev in »Kronika prihodnosti« (podnaslov), stkana iz osebnih zgodb in pripovedi tistih, ki so nesrečo preživeli in (p)ostali njene žive priče. Kot da bi se zgodilo včeraj, in ne pred 30 leti …