Rezultat upoštevanja cestnoprometnih predpisov

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Avtomobilizem / četrtek, 22. oktober 2015 / 11:52

Za temo svojih kolumn v torkovi izdaji našega časopisa na strani, ki je rezervirana za rekreacijo, ne samo športno, sem v nekaj nadaljevanjih razmišljal o varnosti v cestnem prometu. Ne znam povedati, kako brana je ta nadaljevanka, znam pa napisati, kako sem se počutil, ko sem izpolnjeval obljubo sebi, da bom vsaj tri mesece vozil kolo, avto in pešačil v prometu tako, da ne bom storil niti enega protizakonitega dejanja oziroma prometnega prekrška. V treh mesecih sem nevede ali vede napravil točno sedemnajst prekrškov. Nevede zato, ker enostavno nisem vedel, ali grem lahko 90 kilometrov na uro ali moram manj, ker nisem vedel, kam spada neka cesta. Vede pa takrat, ko nisem našel pribežališča, da bi parkiral in tako spustil kolono vozil naprej, zato sem pospešil in prekoračil omejitev hitrosti. Potem sem zavil na avtobusno postajališče in dva od sedmih sta me pogledala in s kazalcem potrkala na lastno čelo, kar je pomenilo, da sem jaz mečkač in da se njim strahotno mudi. Končni rezultat moje akcije, obljube sebi ali enostavno upoštevanja prometnih predpisov je ta, da lahko rečem, da sem osvobojen. Če se bere čudno, lahko razložim. Vsakdo, ki ne upošteva zakonov na cesti, se mi zdi nor ali čuden. Z dvignjeno glavo vozim svoj avto, poganjam kolo in pogumno nosim čevlje. Čutim, da sem se rešil velikega bremena, ki me je težilo, ne da bi to vedel. To breme se je imenovalo strah pred policisti in radarji oziroma redarji. Ko me bodo zdaj ujeli pri prekršku, bom zlahka in odkrito priznal, da res nisem vedel. Vem, da mi ne bodo verjeli, ampak to bo edina resnica. Vseh cestnoprometnih predpisov, priznam, ne poznam, zato se zlahka zgodi, da bom grešil, vendar že zdaj redno za vsako nevednost vprašam tistega, ki ve, in vem, da bo ta nevednost kmalu pošla. Počutim se boljšega. Počutim se tako, da bi si upal vsakomur svetovati, da je bolje biti spodoben voznik, kolesar ali pešec, tak, ki se drži zakonov, kot pa biti »praktičen« človek, ki se sicer zaveda vseh nevarnosti, ki rade pridejo ob nespametnem početju na cesti – ampak življenje je tako, da največkrat da prednost razvadam, navadam in nespametnosti kot pa razumu. Da, močno priporočam. Vsaj en teden vozite po zakonu, boste potem drugačni!