Znanje mora postati prioriteta

Učiteljica slovenščine iz Osnovne šole Ivana Groharja Škofja Loka Lena Vastl se je pred začetkom letošnjega šolskega leta odpravila na dvoletni magistrski študij na Finskem. Pridobljeno znanje bo lahko v praksi preizkusila v šoli, kjer jo čaka prejšnje delovno mesto; kot pravi, pa bi z veseljem sodelovala tudi v skupini, ki bi oblikovala predloge nadaljnjega razvoja našega šolskega sistema.

V zadnjem času se veliko govori o uspešnosti finskega šolskega sistema, saj tamkajšnji otroci ne le da radi hodijo v šolo, ampak ob tem dosegajo tudi izjemne uspehe na mednarodnih preverjanjih. Med tistimi, ki so dobili priložnost pobliže spoznati, v čem je skrivnost njihovega uspeha, je tudi Lena Vastl. Kot pravi, je bila ena prvih stvari, ki jih je slišala na fakulteti, da finski šolski sistem ni čudež. »V nekem trenutku, ko so bili nezadovoljni z lastnimi rezultati, so se obrnili vase in se vprašali, kje so in kam hočejo naprej. Postavili so si preprosta, a bistvena vprašanja: kaj je naš cilj, kako ga bomo dosegli, koliko časa bomo za to potrebovali. In prve rezultate so želi po več kot tridesetih letih.« Zato podpira pobude, s katerimi si prizadevajo za spremembo šolskega sistema tudi pri nas, a pri tem opozarja, da stvari ni smiselno spreminjati na vrat na nos. »Ne moremo kar preslikati finskega sistema v slovenski prostor, treba je ustvariti sistem, ki bo deloval v našem okolju in med nami, kar pa ne pomeni, da navdiha ne moremo iskati pri tistih, ki na podlagi lastnih idej in praks že žanjejo dobre rezultate.«

Kjer je učiteljski poklic cenjen

Po prepričanju Lene Vastl bi bilo treba najprej obrniti javni diskurz in s pozitivnim pristopom ter idejami in vizijo, kaj hočemo in zakaj, stopiti naprej. »Vprašati se moramo, kaj so naše vrednote. Če želimo spremeniti naše šolstvo, potem mora postati znanje ena izmed naših prioritet.« Vse to jo je po njenih besedah vodilo na Finsko, saj je želela izkusiti življenje v okolju, v katerem je to, kar rada počne, cenjen poklic. »In kjer se probleme rešuje, ne pa o njih samo razpravlja.« Sedanje razprave o našem šolskem sistemu je ocenila za zelo površne, pogreša tudi več spoštovanja učiteljskega poklica. Včasih se ji celo zdi, kot da so učitelji s starši na »bojni nogi«, do česar po njenem največkrat prihaja zaradi posploševanj. To pa se ji zdi škoda, saj se na ta način odmikamo od reševanja problema. »V Sloveniji je več kot 150 tisoč šoloobveznih otrok, in dokler bomo o naši šoli mislili in govorili le slabo, začaranega kroga ne bomo prekinili. Šola ni prostor oziroma svet brez težav. Šola je prostor socializacije, v katerem se srečujejo različni ljudje, različne navade in kulture,« je poudarila in dodala, da je zato povsem logično, da se starši in učitelji občasno o čem ne strinjajo in je prav, da se o tem pogovarjajo. »A dokler bomo otrokom govorili, da je naša šola zanič, se ne smemo čuditi, da jim bo za tako šolo vseeno,« opozarja. Kot pravi, mora šola v naših glavah spet postati prostor, kjer se otrok uči novih veščin, pridobiva novo znanje, kjer doživlja vzpone in padce, kjer se srečuje z ljudmi, ki so mu pri srcu, in takimi, ki mu niso, saj je vse to del življenja. »Takrat bo naša šola spet postala kraj, kamor bodo tudi naši otroci radi hodili,« je prepričana Lena Vastl.

Zavestno gradijo na vrednotah

V treh mesecih bivanja na Finskem se je že dobro seznanila z njihovim šolskim sistemom na univerzitetni ravni, opravila pa je že tudi nekaj deset hospitacij na treh osnovnih in eni srednji šoli. »Velika razlika v primerjavi s Slovenijo je v tem, da dijakom in študentom podelijo več svobode, z njo pa tudi večjo mero odgovornosti,« je poudarila in razložila, da na fakulteti recimo ni dobila svojega urnika, ampak zgolj predmetnik in predlog realizacije le-tega. »Morda to ni samo finska specifika, a zame je bilo novo. Sama sem morala na spletu poiskati, kdaj bom obiskovala določena predavanja ter kje in kdaj bodo potekala, sama sem se morala prijaviti na vsakega izmed obveznih ali izbirnih predmetov. Če te ni na prvi uri in če se o tem ne pogovoriš s profesorjem, avtomatično izpadeš iz izbrane skupine.« Podobno svobodo pri izbiranju predmetov po njenih besedah dobijo že dijaki v srednjih šolah. »Posledica je, da ni klasičnih razredov, pač pa dijaki obiskujejo pouk v različnih skupinah.« Finci, poudarja Lena Vastl, namreč zavestno gradijo na vrednotah – enakopravnosti, odgovornosti, svobodi, spoštovanju. »Usmerjenost in izvajanje teh vrednot se odraža ne samo v šolstvu, pač pa v vseh sferah življenja.«

Čeprav je v zvezi s finskim šolskim sistemom pogosto slišati tudi, da otroci tam nimajo domačih nalog, to ne drži, prav tako ne drži, da nimajo ocenjevanja, poudarja Lena Vastl. »Je pa res, da je enega in drugega manj.« Na Finskem se vsak učitelj sam odloči, kdaj in kako bo preverjal znanje ter kdaj in kako bo ocenjeval. »Tega ne diktira učni načrt. V učnem načrtu imajo le cilje, ne pa tudi standardov.« Razbila je tudi mit o tem, da naj bi na Finskem opustili klasične predmete, kot so zgodovina, angleščina, matematika … V resnici gre za tako imenovani »phenomenon teaching«, se pravi učenje o svetovnih fenomenih, princip tega pa je podoben projektnim tednom, kot jih poznamo tudi pri nas. »Določi se tema, ki je zanimiva in pomembna in s katero se potem učenci ukvarjajo ves teden na različne načine in z različnih vidikov – zgodovinskega, jezikovnega, matematičnega ...«

Vlagajo v znanje

S spremembami šolskega sistema so na Finskem začeli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. »Odločili so se, da bodo vlagali v znanje. V tem so prepoznali možnost in na tem (z)gradili lastno moč in prepoznavnost.« Na vprašanje, kaj bi bilo torej treba najprej spremeniti pri nas, če bi želeli slediti finskemu modelu šolstva, na prvo mesto postavi spoštovanje, in sicer tako soljudi kot poklica kot takega. »Učiteljski poklic je krasna stvar, a videti je, kot da se vsi spoznajo nanj. Pozabljajo pa, da ima učitelj v razredu 18, 23 ali celo 28 otrok, doma pa včasih težko krotimo že enega ali dva.« Hitre spremembe pa bi po njenem prineslo že to, da bi ukinili anonimne inšpekcijske prijave, ki jih dojema kot rak rano našega sistema. »Problem ni v nadzoru, ampak v nereguliranem nadzoru, v katerem tisti, ki sprožajo postopke, za svoja dejanja ne nosijo nobene odgovornosti, še manj trpijo posledice. Kaj v bistvu s tem učimo naše otroke? Da lahko blatimo ime drugega človeka, ne da bi za svoje zmote ali neresnice prevzeli odgovornost?« Zavzema pa se tudi za uvedbo sprejemnih izpitov na pedagoški fakulteti in opravljanje pedagoških izpitov za vse predmetne učitelje.

Že uvajajo inovativne metode poučevanja

Marsikaj od tega, kar je mogoče videti na Finskem, se sicer po besedah Lene Vastl že danes uporablja tudi v naših šolah, inovativne pristope in metode pri učenju spodbujajo tudi v OŠ Ivana Groharja. »Pred štirimi leti smo si zastavili cilj, da ne bomo izboljšali samo poučevanja, ampak želimo pri otrocih razvijati tudi različne vrednote,« je pojasnil ravnatelj Marko Primožič in dodal, da klasični način poučevanja kombinirajo še z drugimi oblikami in metodami dela. Velik poudarek tako namenjajo recimo učenju učenja, razvijanju bralne pismenosti in podobno. »Lena Vastl je v času, ko je poučevala pri nas, že uvajala številne inovativne pristope, zato sem razumel njeno željo, da svoje znanje še izpopolni v deželi, v kateri učitelje dobro pripravijo na poučevanje,« je razložil Primožič. Pričakuje, da bo po vrnitvi v Slovenijo to svoje znanje delila z njimi in bodo dobili še kakšno dobro idejo, kako še nadgraditi to, kar delajo že zdaj. Tudi sam podobno kot Lena Vastl razmišlja, da je slovensko šolstvo v osnovi dobro, so pa potrebne določene spremembe, ki pa morajo biti strokovno utemeljene. »Tako velikih sprememb, kot si jih želimo v Sloveniji, ni mogoče doseči čez noč,« poudarja Lena Vastl in ob tem spomni na anekdoto, da bi vsi radi spremembe, nihče pa se ne bi spremenil. »Na isti ladji smo, in dokler bomo do nekoga kazali odkrito nespoštovanje, dokler se ne bomo potrudili videti tudi vsega dobrega, kar učitelji že danes delajo v naših šolah, bo naša plovba zelo napeta in negotova.« Zato na vprašanje, kako bi lahko dosegli, da bi tako kot finski otroci tudi slovenski otroci radi hodili v šolo, odgovori kar z vprašanjem: »Kako bi vsak lahko dosegel, da bi se imel v življenju lepo?«