Vsak dan nove zgodbe

Filipe de Almeida vsak petek iz Ljubljane pride v Lesce, kjer na Osnovni šoli F. S. Finžgarja poučuje angleščino. Na Portugalskem rojenemu Namibijcu je všeč slovenska neposrednost, obenem pa mu je žal, da poklic učitelja pri nas ni bolj spoštovan.

Filipe de Almeida prav gotovo ni načrtoval, da si bo družino in kariero ustvaril Sloveniji. Rojen je bil na Portugalskem, njegova družina pa izhaja iz Namibije, kjer je tudi Filipe preživel del otroštva. Z diplomo iz angleškega in nemškega jezika v žepu je delal kot turistični vodič ob reki Donavi, kasneje je bil skoraj leto dni v Braziliji, ljubezen do Slovenke pa ga je pred petimi leti pripeljala v Ljubljano, kjer zdaj živi s soprogo in hčerkama, starima tri in eno leto. »Nikoli ne veš, kam te bo zaneslo, ampak zdaj smo tu, Slovenija je postala del mojega življenja,« pove z zanj značilnim širokim nasmehom v zbornici Osnovne šole F. S. Finžgarja v Lescah, kjer ob petkih kot tuji učitelj poučuje angleščino.

Felipe je svojo učiteljsko izkušnjo v Sloveniji začel prav na Gorenjskem, na Osnovni šoli A. T. Linharta v Radovljici, kjer je poučeval tudi lani, vmes pa delal na različnih osnovnih in srednjih šolah v Ljubljani in drugod po Sloveniji. »Gre za popolnoma različne izkušnje,« pravi, »vsaka po svoje je izjemna in zanimiva. Delo s srednješolci je seveda poseben izziv, a ti daje tudi ogromno zadovoljstva, ker gre pogosto za izjemne mlade ljudi, radovedne in kreativne, od katerih se tudi sam lahko veliko naučiš. Po drugi strani so najmlajši bolj čustveni, potrebujejo več bližine.«

Nikoli doslej se mu ni zgodilo, da ga učenci ne bi sprejeli. »Počasi te spoznavajo in te sprejemajo. Pomembno je, da pouk narediš kar se le da zanimiv, a mora biti po drugi strani popolnoma jasno, da si njihov učitelj, ne njihov najboljši prijatelj. Moja naloga ni, da jih zabavam, ampak da jih nekaj naučim. To mora biti jasno, potem gredo stvari bolj ali manj gladko,« pravi.

Ob primerjavi slovenskega in namibijskega izobraževalnega sistema poudarja, da je drugi predvsem bistveno strožji, v sami organizaciji pa podoben britanskemu. »Kar mi je bilo posebno všeč, je bil način, kako so bile v izobraževalni sistem vključene športne in družabne aktivnosti. Sploh šport je bil pomemben del šole, vsi smo želeli biti del šolskih športnih ekip, igrati in zmagovati zanje. To nas je povezovalo in to v slovenskih šolah pogrešam. Po drugi strani pa mi je všeč tukajšnja neposrednost, način, kako poveste stvari takšne, kot so. Tega sem se že malo navadil in moji sorodniki, tako tisti, ki živijo na Portugalskem, kot tisti, ki so v Namibiji, so včasih nemalo presenečeni nad mojo direktnostjo. Pa še nekaj je: občutek imam, da v Sloveniji poklic učitelja ni zelo spoštovan ... to je v Namibiji drugače.«

Njegovi hčerki živita v družini, v kateri govorijo več jezikov. »S tem nimata nobenih težav, meni pa se zdi pomembno, da zrasteta v samostojne in samozavestne osebnosti, ki se zavedata, kdo sta, in se ob tem dobro počutita. Vesel sem, da imamo redne stike tudi z mojimi sorodniki, čeprav živijo daleč. Želim si le, da bi čim prej lahko obiskali tudi babico, ki živi v Namibiji in je še nista osebno spoznali.«

In ko se ob koncu pogovora v angleščini le spomnim, da ga povprašam, kako kaj njegova slovenščina, s sproščeno samoumevnostjo odgovori, da kar dobro. »Tu živim. Čudno bi se počutil, če bi nakupoval v angleščini.« »Zakaj sva se pa potem pogovarjala v angleščini?« vprašam. »Vi ste začeli,« odgovori spet z zanj značilnim nasmehom in odpre nova vrata za razmišljanje.