Že tretjič po Jakobovi poti

Jana in Janez Frantar sta se pred kratkim vrnila s svoje že tretje odprave po Jakobovi poti. Po Franciji in Španiji sta tokrat prehodila okoli tisoč kilometrov francoskega dela znamenite Jakobove poti.

»Nekaj je, kar človeka vleče na to pot ... ne znam natančno razložiti, kaj, a vsak pride s svojo zgodbo,« izkušnjo na tej posebni, stotine in stotine kilometrov dolgi pešpoti opisuje Janez Frantar z Dobrega Polja, njegova žena Jana pa dodajata: »Na poti je neka posebna energija. Če bi bili v običajnem življenju ljudje takšni, kot so na Jakobovih poteh, bi imeli raj na zemlji.«

Pred kratkim sta se vrnila že s svoje tretje odprave; tokrat sta prepešačila francoski del, devetsto kilometrov od francoskega mesta Le Puy en Velay do španskega Saint Jean Pied de Port, in ker sta bila na cilju dva dni pred načrtovanim zaključkom, nadaljevala še do sto kilometrov oddaljene Pamplone. Peš, seveda.

»Pravzaprav nisva bila posebno utrujena. Sama za regeneracijo na poti nisem potrebovala prav veliko: osvežujočo prho, dobro večerjo in lahko sem šla naprej. Ko sva bila na cilju, bi čisto lahko nadaljevala še naslednjih tisoč kilometrov,« pove gospa, ki jih takole v pisarni nekako ne bi prisodil, da dopuste preživlja s pohodnimi sandali na nogah in nahrbtnikom na ramah.

»Res pa je, da sva se poti vedno lotila razumno,« pravi soprog Janez. »Ob istem času se nas je s popotniško knjižico, kamor smo vsak večer dopisali potrdilo o prehojenih kilometrih, na pot odpravilo kakih sto. Ni bilo malo takšnih, ki so bili prepričani, da bodo s tisoč kilometrsko razdaljo opravili v štirinajstih dneh. Pognali so se v hrib – in ves čas smo hodili v hrib ali s hriba, saj smo prečkali Centralni masiv – in v nekaj dneh popolnoma omagali. Ožuljeni, poškodovani, izčrpani ... Midva sva se vztrajno držala svojega tempa, okoli trideset kilometrov na dan sva prehodila. V soncu, mrazu in dežju, ves čas sva iskala tiste školjke, simbole Jakobove poti, ali belo rdeče oznake, kakršne imajo zanjo v Franciji, in pot je kar tekla.«

Pravita, da so bili zlasti lepi večeri, ko so se popotniki po napornem dnevu zbrali v prenočišču, povečerjali za skupno mizo in izmenjali izkušnje. »Včasih smo spali na zanemarjenih kmetijah, včasih v čudovitih, posebej za Jakobovo pot urejenih domačijah. Veste, ob poti veliko ljudi živi od turizma, zato se, zlasti v Španiji, prav zaradi Jakobove poti mladi spet vračajo na podeželje,« pove Janez, Jana pa se iskrivo nasmehne: »Posebno na zadnji poti v Franciji sva jedla najboljšo hrano v življenju! Kako skrbno so jo gospodinje pripravljale za nas! Kar ne morem pozabiti. Ves čas sem fotografirala polne krožnike in upala, da bom kaj podobnega znala skuhati tudi sama doma!«

Na pot sta se prvič odpravila pred dvema letoma; vedno gresta konec avgusta, ko se največji naval pohodnikov počasi poleže. Začela sta s španskim delom Jakobove poti, ki ima sicer 13 glavnih krakov. Na pobudo zdaj že pokojnega prijatelja pred skoraj desetletjem in nato po ogledu filma Pot (The Way), ki ju je prepričal, da je to izkušnja, ki jo želita doživeti. »Štiri petine Američanov pride zaradi tega filma,« sta povedala in dodala, da zgodba zares ne laže.

Na poti sta srečevala ljudi z vsega sveta. Vseh starosti, čeprav je bila večina mlajših od trideset ali starejših od petdeset let. Tisti vmes si težko vzamejo ves mesec dni dopusta. Vsem je bil skupen nek poseben mir, pravita, prijaznost in naklonjenost. Pa še nekaj. »Ves čas poti ima človek možnost, da odneha. Gre na avtobus, taksi in se del poti pelje. Kar nekaj sva jih srečala, ki so to storili. In veste, kaj so rekli na koncu: še enkrat bomo šli in celo pot prehodili peš. Samo to ti da tisti pravi občutek izpolnjenosti.«

Frantarjeva sta že trikrat prehodila vsak meter zastavljene poti. In se bosta še vrnila. Ne sicer na tiste ceste, ki so že za njima, na Jakobovo pot pa prav gotovo. Že prihodnje leto, sta prepričana.