Josip Žontar – zgodovinar mesta Kranja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 20. september 2015 / 18:17

V teh dneh mineva že 120 let od rojstva Josipa Žontarja (1895–1982), učenega moža, ki je napisal in leta 1939 objavil Zgodovino mesta Kranja. Tako temeljito, da take še do danes nima nobeno drugo slovensko mesto …

Josip Žontar se je rodil 23. septembra 1895 v Stari Savi na Jesenicah. Tu je takrat kot »orožniški stražmojster« služboval njegov oče Primož, sicer zavzet čebelar. Mama Ana (roj. Bauer) je bila iz Untersiebenbrunna na Spodnjeavstrijskem. Večji del otroštva je preživel pri Sv. Duhu, od koder izvira njegov rod, pozneje je postal Kranjčan in v Kranju 24. aprila 1982 tudi umrl. Po kranjski gimnaziji je na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis in 1919 doktoriral. Po vojni je na pravni fakulteti v Ljubljani doštudiral še pravo, leta 1930 tudi iz njega promoviral in postal strokovnjak za pravno in gospodarsko zgodovino, za pravno arheologijo in pravno narodopisje. Bil je profesor na srednjih šolah, od leta 1925 na kranjski gimnaziji in privatni docent na pravni fakulteti, po drugi svetovni vojni predavatelj na pravni in znanstveni sodelavec na ekonomski fakulteti. Leta 1952 je bil s pravne fakultete »umaknjen« in leta 1958 na ekonomski »prisilno upokojen«. »Napadi na starega očeta so sodili v okvir širših čistk, ki so jih izvajale nove oblasti na Ljubljanski Univerzi. S pritiski so začeli že leta 1946, ko so med drugim skušali preprečiti njegovo ponovno izvolitev, a senat ni upošteval mnenja nekaterih partijcev. V začetku petdesetih let pa je bila političnih pritiskov deležna prav pravna fakulteta. Kljub temu da se je izkazalo, da so bile obtožbe na dedkov račun skonstruirane, je moral prenehati z delom.« (Matevž Košir, v e-pismu, 10. 9. 2015) Slovenski poročevalec je 13. 7. 1952 objavil nepodpisan članek »O kranjskem denunciantu«. V njem pisec očita Žontarju »klerikalizem«, pa da »ob začetku prve svetovne vojne ni bil naklonjen ideji političnega združevanja južnih Slovanov« in da »leta 1941 ni imel pravilnega odnosa do nemškega okupatorja, saj je sprejel ponujeno službeno mesto pri zaščiti arhivov, bibliotek in muzejev«. Pozabil pa je napisati, da je Žontar prav v tej službi rešil veliko dragocene kulturne dediščine, matičnih knjig, župnijskih arhivov ter starejših slovenskih knjig, s čimer je bila seznanjena tudi OF. Najvidnejši je primer farmacevtsko-medicinske zbirke Čeha Bohuslava Lavička, lekarnarja v Tržiču, kjer so ga nacisti 16. 7. 1942 ustrelili kot talca. Zbirka šteje 402 knjigi in več kot 500 predmetov. Nemci so jo hoteli odpeljati v Nemčijo, Josip Žontar pa jo je skril in poskrbel, da je bila po vojni vrnjena Lavičkovim potomcem. Leta 1978 jo je odkupil Lek, zdaj je ta prestižna dragocenost na ogled v njegovi upravni stavbi. Po opisu na Lekovi spletni strani naj bi zbirko rešili »partizani«, dejansko jo je Josip Žontar.

Zgodovina mesta Kranja

Zgodovina mesta Kranja je ob številnih drugih knjigah in člankih njegovo življenjsko delo. V uvodu je sam pojasnil, kako je do nje prišlo. »Deset let je minilo, odkar je Anton Koblar (+1928), ki mi je prvi kazal pota v zgodovinsko vedo, izrazil željo, naj spišem zgodovino mesta Kranja. Pregledal sem njegovo znanstveno gradivo, ki se nahaja sedaj v Državni biblioteki v Ljubljani, in ga skušal v teku devetih let kar se da izpopolniti po arhivih in knjižnicah srednje in južne Evrope. V knjigi sem skušal opisati nastoj mestne naselbine, njeno rast, zastoj in ponovni dvig v teku stoletij do današnjih dni. Metoda, ki sem jo uporabil pri tem, se je oblikovala iz gradiva. Zavedal sem se, da predstavlja vsaka mestna naselbina organizem, nekak mikrokozmos, in da mora zaradi tega mestna zgodovina predočiti vse oblike in izraze njegovega življenja. Upošteval sem tudi razmerje med mestom in njegovim podeželskim okoljem ('mestno pokrajino'), odnošaje med oblikami življenja in organizacije v mestu in izven njega, medsebojne prijateljske in sovražne stike, vobče stoletne tokove gospodarskega, socialnega in splošno kulturnega značaja, ki so prodirali iz mesta v podeželje in obratno. Zato knjiga ni samo zgodovina mesta Kranja, marveč cele kotline in, kolikor je bil Kranj zmožen združiti gospodarsko življenje Gorenjske, tudi v bistvenih potezah zgodovina Gorenjske. Končno pa mestna zgodovina ni smela biti lokalna kronika najvažnejših dogodkov, marveč povezana in uvrščena v celotni zgodovinski razvoj našega naroda, da odkrije notranje sile, ki so oblikovale preteklost našega mesta. S tem želi biti knjiga živa vez med preteklostjo in sedanjostjo.«

Kranjska zgodovinska biblija leta 1939 ni izšla v srečnih okoliščinah, že prej kot v dveh letih je tudi Slovenijo zajela druga svetovna vojna. Druga in s študijami Žontarjevih naslednikov obogatena izdaja je izšla leta 1982, založila jo je takratna Občina Kranj.

Žontarji – tri generacije zgodovinarjev

Priznani slovenski zgodovinar in arhivist je postal tudi dr. Jože Žontar (roj. 1932 v Kranju), sin Josipa. V članku o svojem očetu za Slovenski biografski leksikon je za njegovo življenjsko delo zapisal, da je »doslej najtemeljitejša zgodovina, kar jih ima katerokoli slovensko mesto. Prikazano je, kako so se v usodi Kranja odražala svetovnozgodovinska, politična in gospodarska dogajanja«. Jože Žontar je predvsem arhivist, raziskal in publiciral pa je tudi mnoge kranjske reči, med njimi stavbenika Josipa Slavca in trgovca in industrialca Franja Sirca (Kaznovana podjetnost, 2005). Vnuk Josipa in nečak Jožeta je dr. Matevž Košir (roj. 1964 v Kranju), tudi sam zgodovinar in arhivist, zdaj v Arhivu RS vodja Sektorja za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov, sicer pa avtor odmevnih monografij o čarovništvu in prostozidarstvu na Slovenskem. Če je v kranjski hiši, v kateri so skupaj živeli, stari oče Josip videl, da vnuk nima kaj početi, mu je dal knjigo. Vnuk Matevž pove: »Večkrat, ko sem prišel iz šole (morda v prvem ali drugem razredu OŠ), staršev še ni bilo doma. Takrat sta me 'pazila' dedek in babica. Ker je imel dedek bogato knjižnico (tudi lepo poslikanih zgodovinskih knjig), je poskrbel, da mi je za ta čas našel kaj zanimivega.« Tako je tudi vnuka »okužil« z zgodovino. Dr. Matevž Košir bo 15. oktobra gost Glasove preje v Gorenjskem muzeju v Kranju, vabljeni že zdaj na ta obetavni pogovor.