
Zadovoljstvo ob dobri letini greni koruzni hrošč
Na Gorenjskem se je že začelo najpomembnejše zgodnje jesensko kmetijsko opravilo – siliranje koruze. Zadovoljstvo pridelovalcev ob dobri letini nekoliko greni koruzni hrošč, ki se vse bolj širi in že preti s škodljivimi posledicami.
Po podatkih oddelka za kmetijsko svetovanje pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Kranj koruza na Gorenjskem zaseda v setvenem kolobarju skoraj dve tretjini njiv, to je okrog 3700 hektarjev. Medtem ko so se površine z žiti in krompirjem v zadnjih letih zmanjšale, je koruza zaradi potreb živinoreje edina pomembnejša poljščina, katere obseg pridelave ostaja približno enak.
V kmetijsko gozdarskem zavodu ocenjujejo, da letošnji pridelek koruze ne bo presegel lanskega in da se bo gibal od 47 do 55 ton zelene mase na hektar. Pridelek bo nekoliko manjši na prodnatih območjih in tam, kjer je bila koruza sejana v travo.
Nekdaj so kmetje imeli za žetev koruze oz. siliranje svoje kombajne, zdaj se skoraj izključno odločajo za najem storitve. Med ponudniki so tudi kmetje, ki opravljajo storitev v okviru strojnega krožka ali dopolnilne dejavnosti kmetije.
Kranj – »Prvi kmetje so že začeli s siliranjem koruze, večina jo bo v primeru ugodnega vremena pospravila do konca septembra,« ugotavlja Marija Kalan, specialistka za rastlinsko pridelavo v Kmetijsko gozdarskem zavodu (KGZ) Kranj, in dodaja, da so se kmetje tudi s pomočjo kmetijske svetovalne službe v preteklosti že toliko usposobili, da znajo sami oceniti, kdaj je koruza dovolj zrela za žetev in za siliranje. Kmetje največkrat hitijo s prezgodnjim siliranjem takrat, ko je žetev pozna in se jim mudi s pripravo njiv za jesensko setev. Letos ni časovne stiske, žetev je bolj zgodnja in bo še tudi dovolj časa za jesensko setev. Vse več je tudi sodobne mehanizacije, ki omogoča žetev in siliranje v pravem času. Dobri poznavalci razmer ugotavljajo, da na kmetiji lahko v enem dnevu pospravijo tudi osem hektarjev koruze – seveda ob pogoju, da njive niso preveč razdrobljene in oddaljene in da to omogočajo tudi zmogljivosti silosa. Ker je letos dober pridelek, ponekod pa imajo še nekaj lanske zaloge silaže, bodo na marsikateri kmetiji po zapolnitvi silosov morali silirati »na kup«, kar je tudi po oceni strokovnjakov dobra začasna rešitev.
Ni bilo suše, toče, vetra ...
Letos so bili na Gorenjskem za pridelovanje koruze dokaj dobri naravni pogoji. Kot pravi Marija Kalan, je bila setev v pravem času, med vznikom je bilo dovolj vlage, s talnimi škodljivci ni bilo problemov, ni bilo niti suše niti vetra ali toče. Čeprav so se čez poletje zvrstili štirje vročinski vali, je vmes vendarle padlo toliko padavin, da ni nastopilo daljše sušno obdobje. Manjši zastoj v rasti je povzročil le julijski vročinski val, a še to samo na peščenih oz. prodnatih tleh, kjer je koruza zato tudi malo manjša kot na območjih, kjer je bilo vseskozi dovolj moče.
Koruzni hrošč letos še ni povzročal škode
Še največji problem je koruzni hrošč, ki se je od leta 2007, ko se je prvič pojavil na Gorenjskem, pa do danes že dobro razširil in razmnožil. V kranjskem kmetijsko gozdarskem zavodu ga pet let spremljajo na desetih lokacijah na Gorenjskem, največ ga v vabe ulovijo v Cerkljah, Naklem in na širšem območju Škofje Loke. Leta 2011 so na teh lokacijah ujeli v vabe po manj kot tisoč hroščev, lani je bilo število še enkrat večje, letos je v primerjavi z lani še nekoliko poraslo v Škofji Loki, v Cerkljah pa je bilo približno enako. »Podatki kažejo, da je koruzni hrošč na Gorenjskem prisoten in da bodo pridelovalci že kmalu občutili njegove škodljive posledice, ki se kažejo v prizadetosti koreninskega sistema in slabši oplojenosti storžev. Koruza s prizadetimi koreninami je zlasti ob suši in v drugih stresnih razmerah manj odporna, lahko pa tudi poleže. Posledica slabše oplojenosti storžev je tudi slabša kvaliteta silaže. Letos pridelovalci še niso občutili škodljivih posledic, tudi prihodnje leto jih verjetno še ne bodo, v naslednjih pa jih že bodo,« opozarja Marija Kalan in poudarja, da je najučinkovitejši ukrep, s katerim bi hrošča lahko držali pod pragom škodljivosti, kolobarjenje. Strokovnjaki priporočajo, da naj bi kmetje sejali koruzo na isto njivo vsaj na vsaki dve leti, a na marsikateri gorenjski kmetiji, ki ima za normalno kolobarjenje premalo njiv, jo sejejo vsako leto na isto njivo. Kmetije, ki imajo več kot deset hektarjev njiv, spodbuja h kolobarjenju tudi plačilo za t. i. zeleno komponento.
Bodo pridelovalci koruze solidarni z živinorejci?
In kakšni so letošnji stroški pridelave? Kot navaja Franc Pavlin, specialist za živinorejo v Kmetijsko gozdarskem zavodu Kranj, so po kalkulaciji Kmetijskega inštituta Slovenije letos stroški pridelovanje koruze za siliranje znašali 1287 evrov, po odštetju subvencij pa 1009 evrov. Tržna cena stoječe koruze se bo verjetno gibala okrog 1300 evrov za hektar, tako kot vedno pa bo odvisna od ponudbe in povpraševanja. »Letos bi bilo dobro, če bi bili pridelovalci koruze vsaj malo solidarni z živinorejci, ki so v težkem ekonomskem položaju. Po izračunu kmetijskega inštituta znašajo stroški prireje mleka 39,4 centa za liter, po odštetju subvencij 35,6 centa, tržna cena pa se giblje okrog 27,5 centa (brez davka na dodano vrednost). Podobna situacija je pri pitanju goved, kjer je tržna cena prav tako nižja od stroškov prireje.«