Od imatrikulacije do promocije

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 5. september 2015 / 19:03

»Kandidat se je že s prvega početka svojega akademskega življenja z vso vnemo in resnobo lotil samega filozofskega študija. Kot v pričetku je vzbudil njegov značaj tudi moje posebno zanimanje. Npr. pri seminarskih vajah sem opazil neko frapantno nesoglasje med notranjim in vnanjim Logarjem: na znotraj je intenzivno mislil in delal, na zunaj je pa zbujal vtis neaktivnega in skoraj mrtvega udeleženca. Zadnje čase je živel še samotneje; dognal sem, da je ta čas porabil za končno in sistematično predelavo zapiskov in misli, ki si jih je bil do tedaj tako ali drugače nabral. V tem pogledu spada kandidat med one preredke slušatelje naše univerze, ki se nikakor ne zadovoljujejo s samimi predavanji in publikacijami svojih profesorjev, temveč ki izkušajo stroko, katero so si izbrali, zajeti tudi po vsej težini njenega historičnega razvoja in po čim večji širini njenega današnjega stanja. V tem smislu lahko trdim, da je moj opomin: non jurare in verba magistri, ki ga dajem nadarjenim slušateljem, vprav v Logarju že zdaj rodil zelo vidne sledove. Ker sem bil opazil, da velja njegovo osebno znanstveno zanimanje v prvi vrsti psihološko usmerjeni spoznavni teoriji in metafiziki, sem svoj čas s posebnim ozirom na tega kandidata razpisal svetosavsko nalogo z naslovom: čutno in umsko dojemanje. Tudi sedanjo disertacijo je vzeti le kot izpopolnitev in nadaljevanje te svetosavske naloge.«

Doktorandi profesorja Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete UL – tak je podnaslov te knjige. Triindvajset jih je bilo. Z gornjimi besedami je Veber, vodilni slovenski filozof med obema vojnama, ocenil svojega študenta Ceneta Logarja, ta pa je imel v nadaljevanju postati ena najbolj tragičnih osebnosti med slovenskimi filozofi in Slovenci nasploh. Med vojno se je pridružil partizanom, »notranji« Logar je ostal fenomenolog, »vnanji« je postal historični materialist. Leta 1948 se ni hotel kar čez noč odreči Stalinovemu nauku, njegovi nekdanji tovariši so ga poslali na Goli otok in ga tudi po vrnitvi maltretirali vse do konca. Leta 1994 sem ga osebno spoznal in naredil z njim obsežen intervju. Izšel je najprej v našem časopisu, potem še v Razgledih. Tudi meni je bilo hudo, ko sem ga poslušal, kaj vse je moral prestati. Osebno sem poznal tudi Mirka Hribarja (brat Rada, strmolskega graščaka), bil je moj učitelj zgodovine filozofije. Najbolj znan med triindvajsetimi »Vebrovci« pa je seveda dr. Klement Jug …