Se življenje odpira ali zapira?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. september 2009 / 06:00

Kadar je bil ravno prav okrogel, je bilo z njim najlepše (1)

Zmeraj, ko so mi prišle v roke Vesnine pesmi, sem ob branju onemela. Bile so nabite s čustvi, z žalostjo in razmišljanji o tem, da je življenje preveč kruto, da bi ga bilo vredno živeti. Mikalo me je, da bi jo vprašala, zakaj tako čuti, a nikoli ni bilo prave priložnosti. Potem pa je naneslo, da sva bili skupaj na neki literarni delavnici in po uradnem delu, zvečer, ko nisva imeli drugega početi, sva se začeli pogovarjati.

Beseda je dala besedo in počasi, korak za korakom, je začela razgrinjati svoje življenje. Neštetokrat - pa tudi takrat - sem se že vprašala, kako to, da se v 21. stoletju, ko naj bi bilo vse drugače, še zmeraj dogajajo take reči. Spraševala sem se, zakaj se ženske pustimo čustveno zasužnjiti, namesto da bi odločno prerezale popkovino, ki nas le še na videz veže z napačnim človekom.

»To še zdaleč ni tako lahko, kot se zdi,« je dejala Vesna.

»Tukaj so še otroci, pa sorodniki, stanovanje … Preden bi sodišče razdelilo nepremičnine, bi že umrla,« je bila pesimistična. Ob tem, slednjem dejstvu, sem morala umolkniti, ker dobro vem, da so, posredno, prav togi pravni postopki krivi, da se partnerji šopirijo v stanovanjih, ženske pa životarijo v kakšnih podnajemniških stanovanjih brez slehernih pravic. Dejstvo, da so na papirju lastnice polovice nepremičnine, jim dosti ne pomaga.

Pijača je hudič, ker uničuje odnose, ubija človeško dušo in dela pri otrocih nepopravljive rane, ki se zlepa ne zacelijo. Tudi pri Vesni je tako. Svojo nežno pesniško dušo je morala v zadnjih dvajsetih letih že večkrat tudi zdraviti. Obiski pri psihiatru so postali njena stalnica.

»Z možem, ki je alkoholik, so moje depresije usodno povezane. Rekla bi celo, da je med njimi vzpostavljeno ravnotežje. Bolj ko je mož trezen, bolj v meni raste strah, kaj bo sedaj. Takrat se zatečem k zdravniku, včasih moram celo v bolnišnico, a pomaga. Ko pridem domov in vidim, da mož leži na kavču, da spi, takrat se počutim svobodno in tudi strahov ni blizu. Je to težko razumeti?«

Prikimala sem, kajti prav nič mi ni bilo jasno.

»Potemtakem si ne želiš, da bi mož ozdravel?« jo kar naravnost vprašam.

Nekaj časa je bila tiho, potem pa je odkimala.

»Po svoje imaš prav. Ne želim si. Rada bi pa videla, da bi živeli kot normalna družina.«

Vesna je bila edinka. Njeni starši sicer niso živeli na veliki nogi, so pa hčerki omogočili vse, česar si je zaželela. Žal je niso nikoli učili, kako je potrebno skrbeti zase, za družino.

»Ko sem se poročila, in je bilo treba skuhati kosilo, se mi ni sanjalo, kako naj to naredim. Doma mi mama ni nikoli dovolila, da bi se smukala po kuhinji. Zmeraj me je odgnala z besedami, češ ti študiraš, raje se uči, za hrano bom že jaz poskrbela. In tako je tudi bilo. Od ljubezni se dolgo ne da živeti. Denar, ki sva ga imela od prodanih skulptur (njen mož je umetnik), je hitro skopnel. Potem sva hodila na kosilo k moji mami ali pa tudi k njegovi. A pri njih doma so se najinih obiskov hitro naveličali. Priznam, za nobeno delo nisem znala prijeti, oni pa so bili obrtniki in jim kakšno posedanje in afnanje ni ravno dišalo. S Petrom sva se zato že kmalu po poroki začela prepirati. Jaz sem bila še sploh razdražljiva, saj sem imela za seboj več neuspelih nosečnosti, ki so me izčrpale tako fizično kot psihično. Po pol leta sva se že prvič začela pogovarjati o ločitvi. Njegove besede so me prizadele, bila sem na tleh in nisem vedela, kaj naj storim. Medtem ko je bil v neki likovni koloniji, sem se preselila k mami, kjer je bilo vse drugače. Mama me je razvajala, kolikor je le mogla, in črne misli so se vsaj za nekaj dni razpodile. Ko sem jo prosila, naj me nauči kuhanja, je zgrožena uprla roki v bok in rekla, da me ni dala v šole zato, da bom garala tako, kot mora tudi ona. Ker mi moja lastna ideja ni prav nič dišala, sem le prikimala in verjela njenim besedam. Petrova vrnitev je bila polna hrepenenja, padla sva si v objem in nekaj časa sva bila spet kot eno. Bil je nabit z energijo, prodal je nekaj svojih stvari, tako da sva si lahko privoščila marsikaj. Spet sem zanosila, kar me je naredilo čustveno labilno. Bila sem ravno sredi pripravništva (delala je v muzeju), a zdravnica mi je ukazala, naj raje več počivam. Ubogala sem jo, ostala doma in večino časa potem preležala na kavču. Pustila sem si streči, pogosto je naju obiskovala tudi moja mama, ki je kuhala in pospravljala namesto mene. Takrat sem se tudi nenormalno zredila, kar ni bilo čudno, saj sem počitek jemala dobesedno. S Petrom sva prekinila tudi z intimnostmi, kar je bilo - vsaj zanj - najhuje. Seks je imel zelo rad in mu je pomenil vir inspiracij. Meni ne, vsaj takrat ne. Zaradi tega sva se prepirala, a ne preveč, nenazadnje si je tudi on želel otroka. Vse pa je bilo odvisno od mene …«