Jelenjad čuti, kje je mir in kje je ne ogroža puška

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 3. december 2012 / 06:00

Jelenjad se je v zadnjih petdesetih letih na območju današnjega Triglavskega narodnega parka tako po številu kot prostorsko močno razširila. Veliko se zadržuje v prvem varstvenem območju, kjer lov ni dovoljen.

V Triglavskem narodnem parku, ki obsega 83.982 hektarjev površine, je trinajst lovišč lovskih družin in dve lovišči s posebnim namenom - Triglav in Prodi - Razor. Lovišče Triglav obsega 58.290 hektarjev površine. Na več kot polovici te površine, ki predstavlja prvo varstveno območje, lov ni dovoljen, ampak divjad lahko le nadzorujejo in spremljajo njeno stanje. V drugem delu parka, kjer je možno loviti, se lov izvaja v skladu z lovsko upravljavskimi načrti, pri tem pa poleg predpisov s področja lovstva upoštevajo tudi naravovarstvene predpise in usmeritve. Javni zavod Triglavski narodni park je pred kratkim v okviru strokovne zbirke Razprave in raziskave izdal knjižico Jelenjad v Triglavskem narodnem parku, v kateri je avtor Miha Marenče, sicer vodja Lovišča s posebnim namenom Triglav, predstavil stanje, ukrepe in upravljanje z jelenjadjo v tem lovišču. Kot je dejal, so že pred drugo svetovno vojno na območju Radovne naselili par jelenov v oboro, vendar se poskus naselitve ni obnesel. Prvi jeleni so se od drugod, po naravni poti, naselili na območje sedanjega parka pred petdesetimi, šestdesetimi leti. Najprej so prišli samci, za njimi še samice, začelo se je razmnoževanje in s tem tudi številno in prostorsko širjenje jelenjadi. »Danes je prisotna po vsem parku. Največ jo je na Mežakli, Pokljuki z Radovno, v Spodnjih Bohinjskih gorah, v Lepeni, Črnem vrhu in Vrsniku, močneje je poselila del lovišča v Zgornjesavski dolini in v Bohinju, vedno več jo je tudi v naravovarstvenem okolišu Dedno polje,« ugotavlja Miha Marenče in poudarja, da se vse bolj širi v svet nad zgornjo gozdno mejo, kjer najde mir. »V Trenti se dobro vidi, da se na območjih, kjer je manj obiska ljudi, zadržuje in pase tudi čez dan. Na Pokljuki in Mežakli, kjer je dobro razvito gobarjenje, se prek dneva zaradi nemira zabije v goščave, odkoder se šele ponoči odpravi na pašo na travnike in rovte,« pravi Marenče in dodaja, da divjad najbolj motijo hoja po brezpotjih in neoznačenih poteh, sprehajalci s psi in klateški psi, zračni promet, nenadzorovana paša drobnice, spreminjanje namembnosti objektov, zlasti na osamljenih lokacijah, nabiranje gozdnih sadežev, še posebej gobarjenje, uporaba motornih sani in pirotehničnih sredstev … »Jelenjad se je stalnemu vznemirjanju prilagodila tako, da se na pašo odpravlja v nočnem času, dan pa preživi v mirnih predelih gozdov, kjer se tudi prehranjuje – z gozdnimi zelišči, objedanjem mladja in lupljenjem drevja,« ugotavlja Marenče in dodaja, da lovcem to zelo otežuje lov, predvsem pa porabijo zanj veliko več časa kot nekdaj. »Tako kot se je prilagodila jelenjad, bi spremenjenim razmeram morali prilagoditi tudi lov, v mislih imam nočni lov pri polni luni (svetlobi). Tudi v prihodnje pa bi morali ohraniti možnost lova na mlado jelenjad zunaj lovne dobe, o čemer vsako leto posebej odloča ministrstvo za kmetijstvo.«

Škode se povečujejo

Koliko je jelenjadi v lovišču Triglav, se ne da prešteti, obstajajo pa ocene, po katerih jo je od 450 do 500. Je to preveč, ravno prav ali so še rezerve? »Mnenja so različna. Če bi upoštevali le biološke značilnosti, da je za jelenjad bolje, če je je v tropu čim več, bi rekli, da je je še vedno premalo. A upoštevati moramo tudi škode na kmetijskih kulturah in v gozdovih, ki naraščajo. Vsako leto dobimo od 20 do 30 prijav škodnih primerov, zadnja leta za odškodnine namenimo od štiri do pet tisoč evrov. Dejanska škoda je še večja od prijavljene, škodo v gozdu, kjer je največji problem lupljenje lubja iglavcev, le redki prijavljajo. V zadnjem času se je pojavil tudi problem škode na silažnih balah oz. nizkih silosih. Ker so silosi iz leta v leto na istih mestih, se je jelenjad tega navadila in se hodi dnevno prehranjevat s silažo. Pri tem poškoduje zaščito bal ter z iztrebki onesnažuje silažo in okolico silosov, « pravi Marenče in dodaja, da jelenjadi glede na škode, ki se pojavljajo, ne bi smeli še naprej širiti, morda bi bilo dobro stalež celo nekoliko zmanjšati. In kako se na vse večje število jelenjadi in tudi škod odzivajo lastniki zemljišč? »Nekateri so zelo ogorčeni, ker je zdaj ta vrsta divjadi sploh prisotna v njihovem okolju, so pa tudi taki, ki škode niti ne prijavijo, češ - divjad je del narave. To sta dve skrajnosti. Večina ljudi jelenjad sprejema, a pravi, da je je preveč. Če se, recimo, pozimi pri kmetiji pojavi skupaj po dvajset jelenjadi, dvajset velikih živali, je to videti ogromno.«

Komercialni lov ni bil nikoli v ospredju Varstveno območje, v katerem je lov na jelenjad (in drugo divjad) prepovedan, se povečuje. Leta 1994 so v osrednjem delu parka za lov izločili 16.600 hektarjev, leta 2000 so to območje povečali na 25.000 hektarjev, novi zakon o TNP iz leta 2010 pa je določil 31.488 hektarjev veliko prvo varstveno območje, v katerem ni dovoljeno izkoriščanje naravnih virov in dobrin, torej tudi divjadi ne. »Jelenjad se vse več zadržuje v prvem varstvenem območju, to je v svetu nad zgornjo gozdno mejo, v zatrepih alpskih dolin ter na območju rušja in visokogorskih planin. Čuti, kje je več miru in kje ji ne grozi puška - to je lov, ki je kajpak tudi del vznemirjanja,« pravi Marenče in kot primer navede dolino Vrat. Tam pred petnajstimi, dvajsetimi leti ni bilo jelenjadi, bil je le gams, zdaj je ni noben problem najti. In kako je s komercialnim lovom, torej s prodajo trofeje lovskim gostom? Kot navaja Marenče, je nekdanji Zavod za gojitev divjadi Triglav izvajal predvsem komercialni lov, saj je od tega tudi živel. Po ustanovitvi parka leta 1981 se je takšna oblika lova ohranila, vendar je sčasoma vedno bolj izgubljala pomen, saj je bil zavod TNP kot ustanova javnega interesa plačan iz državnega proračuna, hkrati pa je začel uveljavljati naravovarstvene cilje, med katerimi prodaja divjadi v komercialne namene ni bila etično sprejemljiva. Po letu 1995 se je takšna oblika lova nehala, pozneje se je spet pojavila, vendar številno in prostorsko zelo omejeno. »Tovrstnega lova je zdaj, ko so nastale finančne zadrege, spet nekoliko več kot v preteklih, finančno ugodnejših časih,« pravi Marenče in dodaja, da komercialni lov predstavlja približno desetino celotnega odvzema jelenjadi iz lovišča.