"Sliva pa za parbuolšk mej"

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. januar 2012 / 06:00

Monodrama Šarucova sliva, ki sta jo po noveli Ivana Tavčarja Šarevčeva sliva v pristnem poljanskem narečju dramatizirala Andrej Šubic in Boris Pintar, je bila prvič uprizorjena leta 1981. Po tridesetih letih je v vlogi Šarucove Mete spet nastopila ista igralka, zdaj šestinsedemdesetletna Anica Berčič in znova navdušila.

»Nej ma stuo goldinarju, zatuo ke nima liepga obraza, pa snubaču nau. Pa tista sliva par voglu bajte je tud niena! Ta sliva j niena. O muoj prelub Buoh, da le neb beračl.« Tako je na smrtni postelji govoril stari Šaruc, ko je hčeri Meti, prepričan, da bo ta zaradi svoje grdote vedno ostala sama brez moškega, zapustil nekaj denarja in slivo na vogalu hiše. Tako za preužitek, da ne bo beračila na stara leta, saj je imela očeta, ki je živel težko, a pošteno, v noveli piše že Tavčar. Besede, ki nas v današnjem času brezobzirnega pohlepa, sle po oblasti in vsakokratnem tekmovanju, kdo bo boljši, kaj hitro spomnijo, kako tanka je lahko črta, ki v življenju loči med bedo in blagostanjem. Zgodba pa nas v prvi vrsti seveda popelje v Poljane pred sto leti. Njen avtor, pisatelj Ivan Tavčar, je namreč v številnih svojih knjižnih delih beležil in literarno plemenitil slike iz življenja preprostega kmečkega človeka v krajih izpod Blegoša.

Z borno očetovo dediščino se Meta težko prebija skozi življenje, a beračiti ji vseeno ni treba. Za sproti se preživlja z delom pri premožnih kmetih, na kupček za stara leta pa ji gre vsakoletni izkupiček od prodaje sadov njene slive. Prihranke je v strahu, da bi jih kdo ukradel iz hiše, skrila pod brin na bližnjem Kuclju. Kljub temu jo je preganjala nočna mora, da bo na stara leta beračila. In res, nekega dne povodenj in zemeljski plaz odplakneta njeno skrivališče skupaj z denarjem v Soro. Meti se zmeša, in da ji ne bi »ukradli« še njene slive, se je loti s sekiro, le-ta pa jo tudi pokoplje pod seboj. Tako se konča njeno revno življenje brez upa, da bi bilo kdaj bolje.

Mladec režiral zrelo igralko

Novelo Šarevčeva sliva sta za potrebe monodrame pred tridesetimi leti dramatizirala in prevedla v poljansko narečje takrat še »mladinca« Andrej Šubic in Boris Pintar. Kot se spominja Andrej, je prav besedila, ki jih je dodal Boris, igralka Anica Berčič s pridom izkoristila in v njih na odru še posebej uživala, bodisi s prikazom dela na njivi, pripravo obrokov za izbirčne otroke, čakanjem na povabilo na sosedovo poroko ali pa pri vohunjenju za ljubimcema na hribu nad njihovo vasjo. Leta 1981 so z odrsko različico novele, z naslovom Šarucova sliva, v Poljanah obeležili 130. obletnico rojstva Ivana Tavčarja, lani novembra pa so z vnovično oživitvijo monodrame pospremili dogodke ob pisateljevi 160. obletnici.

»Spomnim se, ko smo otroci iz Hotovlje hodili na bližnji hrib Kucelj in na kopanje na prod ob Soro. Vedno smo hodili mimo Šarevčeve hiše, ki je bila taka kot pred dvesto leti, ko so jo najbrž zgradili. Na njenem vogalu sta bili res drevesi in njeni zidovi z majhnimi okni prav impresivni, kadar se je sonce uprlo vanje. Novelo sem površno poznal, in ker sem se v tistih letih že pridružil igralski skupini v Poljanah, sem si želel to zgodbo spraviti na oder,« se spominja Andrej Šubic, danes uspešen zdravnik. Boris Pintar je razširil zgodbo, Andrej jo je prevedel v poljansko narečje in takoj poleti so se že začele vaje za predstavo, da bi bila ta jeseni nared ob obeleževanju Tavčarjeve obletnice. »Spomnim se, da so nekateri starejši poljanski igralci Anico svarili, češ saj ne bosta zmogla narediti predstave ona in en nadobuden dvajsetletnik. A je imela tako kot jaz dovolj poguma in zagrizla sva v delo. Predstava je bila uspešnica, naslednje leto smo jo igrali celo na podelitvi Severjevih nagrad, pa tudi na prostem prav pred Šarevčevo hišo.

»O, seveda se spominjam tistih časov. Niti nisem kaj dosti razmišljala, naj sprejmem vlogo ali ne. Preprosto rada sem igrala. V tistem času smo v Poljanah postavili kar nekaj iger, v začetku devetdesetih sem recimo igrala v predstavi Cvetje v jeseni, s katero smo v poljanskem narečju gostovali tudi v Ljubljani, in posneli celo videokaseto,« po tokratni generalki utrujena, a še kako iskriva pripoveduje Anica Berčič, ki je za vlogo Luce v Cvetju v jeseni dobila Linhartovo priznanje. »Če zdaj gledam nazaj, je škoda, da so bili igralski presledki v Poljanah preveliki, škoda, da nismo več igrali. Saj se je dogajalo, a za mojo dušo premalo. Zato sem bila lani še toliko bolj vesela, ko mi je Andrej predlagal, če bi po tridesetih letih obnovila Šarucovo slivo. Takoj sem bila za to.«

Poljansko narečje, dodaten čar igri

Šubic je doma našel bržkone edini še ohranjeni izvod natipkanega besedila Šarucove slive, ga vnesel v računalnik, k sodelovanju pridobil Majo Šubic in Nives Lunder, ki sta ilustrirali oziroma oblikovali knjižico, ta pa je potem izšla pri založbi Modrijan. Ob prihajajoči obletnici Tavčarjevega rojstva se je kar sama po sebi kazala priložnost za ponovitev igre izpred tridesetih let. »Vedel sem, da je Anica odlična igralka, in upal sem, da je še v dobri igralski kondiciji in da bo sprejela,« pripoveduje Andrej in dodaja, da je pravzaprav vlogo vseskozi vzdrževala na različne načine in z odlomki iz predstave nastopala na raznih proslavah … »Besedila nisem nikoli pozabila, vsa ta leta sem ga nekako nosila s seboj, saj sem čutila in si želela hkrati, da bi monodramo še enkrat zaigrala. Lahko rečem, da sem se na vajah in pri igranju spet kar malo razgibala in spoznala, da lahko še marsikaj naredim. Tudi pohval ni manjkalo, kar je prav tako velika spodbuda. Še bi rada igrala in upam, da bomo v Poljanah naredili še kakšno igro. Mogoče se bo pa Andrej spet česa lotil,« z zadovoljstvom zaključuje Anica.

»Lahko rečem, da je Anica v odlični igralski kondiciji, kar sem kot pomočnica režiserja spoznala že ob prvem kontaktu z njo. Je pa bilo zame to kar naporno delo, saj sem se v tej vlogi preizkusila prvič,« je povedala Jerneja Bonča, pomočnica režiserja in šepetalka, ki s poljanskim narečjem seveda nima nobenih težav, saj sama govori ta jezik. »Upam, da bo še kdaj priložnost.« Kot je v nadaljevanju povedal Šubic, bodo predstavo ponudili šolam v dolini in okolici, saj je za osnovnošolce taka igra eden izmed načinov, kako bolj spoznati Tavčarja.