Učili so se v strogi tajnosti

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Škofja Loka / četrtek, 12. julij 2018 / 14:05

V knjigi z naslovom Ti si mene naučila brati, ki so jo preteklo sredo predstavili v Škofji Loki, so orisali tajno partizansko šolstvo na Žirovskem, v Poljanski dolini in zgornjem delu Selške doline.

Škofja Loka – Leta 1944 je na območju južne Gorenjske, od Žirov prek zgornjega dela Poljanske doline do selških vasi med Blegošem in Poreznom, nastal sistem tajne slovenske šole. V tistem času namreč večina šoloobveznih otrok že tretje leto zapored ni hodila v šolo, saj so bili poklicni učitelji večinoma izseljeni, šolska poslopja pa zasedena ali požgana, zato mnogi devetletni otroci tako niso znali niti brati. Zato so v zasebnih hišah in pomožnih objektih kmečkih domačij uredili prave učilnice in začeli s poukom, da bi odpravili nepismenost. Poleg slovenščine kot najpomembnejšega predmeta in matematike so v teh šolah otroke učili tudi solidarnosti, strpnosti in ljubezni do domovine, je poudarila Irena Jereb Filipič, ki je skupaj z Mileno Sitar, Ivanom Križnarjem in Francem Podnarjem v knjigi zbrala spomine redkih še živečih učiteljic in njihovih učencev.

Naslov knjige Ti si mene naučila brati je pravzaprav citat. Gre namreč za besede, ki jih je nekdanji učenec svoji učiteljici v Poljanah izrekel po vojni, podobne besede je učiteljici v Podobenu izrekla nekdanja učenka. »S tem so učitelji dobili potrditev, da so v tistem času naredili ogromno delo in da je to, kar so dobili v partizanski šoli, otrokom veliko pomenilo, česar se učitelji mogoče takrat niti niso zavedali,« je pojasnila Milena Sitar. Učitelji niso imeli formalne izobrazbe, zato so se pri poučevanju zgledovali po svojih učiteljih iz predvojne šole. Svojo izkušnjo s poučevanjem v partizanski šoli je z zbranimi na predstavitvi knjige delila Milica Logar, ki je pred vojno obiskovala meščansko šolo: »Izkušenj s poučevanjem res nisem imela, sem bila pa pogumna, pa tudi dobro se mi je zdelo, da so me povabili, naj učim.« Sčasoma so se oblikovali učni načrti, učitelji so morali sodelovati tudi s starši v roditeljskih svetih. Ob tem pa je bila celotna organizacija šolstva tajna. »Šolsko gradivo je bilo šifrirano, učitelji so imeli ilegalna imena,« je razložil Podnar in dodal, da je toliko dešifriranih imen učiteljev zasluga Rada Jana, ki je zgodovino partizanskega šolstva raziskoval že 18 let po vojni, ko je bilo veliko učiteljev še živih. Varnost tako učencev kot učiteljev je bila namreč na prvem mestu, je poudaril Križnar, ki je med vojno tudi sam obiskoval partizansko šolo. »Spomnim se sošolca, ki se je čudil, da smo učenci v nevarnosti, če se učimo brati in pisati.« Šole so imele razvejano obveščevalno mrežo, na stražo so hodili tudi učenci. Takoj, ko je nastopila nevarnost, so pouk prekinili.

Na Loškem je med drugo svetovno vojno delovalo 46 partizanskih šol. V največjem razcvetu, od januarja do marca 1945, je pouk v teh šolah obiskovalo 1923 učencev oziroma več kot tretjina šoloobveznih otrok, je razložil Podnar. »Te številke so še bolj impozantne, če jih primerjamo s celotno Gorenjsko. Na Loškem je bila več kot polovica vseh takratnih partizanskih šol. Na Gorenjskem je namreč delovalo 68 šol, v katerih je bilo okrog 2300 učencev.« Po predmetniku so imeli v prvem razredu dvajset ur pouka, od tega deset ur slovenskega jezika, pet ur računstva, dve uri verouka, dve uri telovadbe in eno uro petja, je razložil Križnar in dodal, da se je v tretjem razredu število ur pouka povzpelo že na 27, čeprav jih zaradi okoliščin, ki so vladale med vojno, praktično nikoli ni bilo mogoče izvesti v takem obsegu.

»Ta knjiga pomeni velik korak k ozaveščanju o naši zgodovini, saj brez korenin ni naroda,« je poudaril Boris M. Gombač, ki je napisal spremno besedo h knjigi. S tem so avtorji po njegovih besedah opravili eno častnih državljanskih dolžnosti, saj jim je uspelo obelodaniti škofjeloško gibanje na področju partizanskega šolstva in ga postaviti kot mejnik v zgodovini teh krajev.