Andrej in Jasna Pečjak 7 Foto: Gorazd Kavčič

Pečjakovi s Češnjice

Dobri ste morali biti pri geografiji, da najdete najprej Češnjico in potem še dom Pečjakovih.

Slučaj je hotel, da sem nedolgo pred prihodom v dom Pečjakovih prebral biografijo slavnega znanstvenika iz Like Nikole Tesle. Seveda me je njegova življenjska pot tako prevzela, da sem moral obiskati vas Smiljan, kjer se je mali Nikola začel plaziti vse do daljne Amerike v zgodovino nesmrtnih genialcev, o katerih se še danes učijo v šolah. Vas Smiljan je prav tako na koncu sveta, kot je Češnjica, le da na hrvaškem robu. Preden sem parkiral pred Pečjakovo domačijo, sem našel povezavo med Teslo in Andrejem Pečjakom …

Pečjakovi Na kmetih

»Mogoče veste, kje so Pečjakovi doma, tisti, ki delajo električne avtomobile?« sem vprašal mimoidočega Češnjičana. Ne moreš najti brez Garmina ali dobre orientacije ali malce sreče s pomočjo sovaščanov. Češnjica se deli na tiste, ki so Na kmetih in tiste druge Na kajžah. Vsi pa so nekako podtaknjeni Rovtam in naslonjeni na sončni bok Lipniške doline. Pešpot s Češnjice vodi na Jamnik, kolovoz vas pripelje v Kropo, asfaltna cesta v Besnico ali Podnart. Zdaj veste, kje je to, najbrž …, ker verjamem, da ste imeli vsaj trojko pri geografiji.

»Ne moreš falit', Pečjakovi so Na kmetih, čist' na vrh', tisti, ki imajo polno streho sončnih kolektorjev,« mi pravi sosed Na kajžah in doda: »Kaj se ne bi poznali, saj nas je na Češnjici skupaj s Kitajci milijardo in sto osemnajst,« se mi zareži Pečjakov sosed z druge strani vasi. Po tem podatku sklepam, da so prav iskani najbolj znani med sto osemnajstimi vaščani.

In res, na strehi ni videti strehe, ker je prepolna tistih ogledalastih oken, ki srkajo sončne žarke. Seveda, si prikimam, ko pomislim, kdo neki bi pa imel tako streho, če ne drug kot kak »znanstvenik«. Potem pa si ogledam okolico in hitro ugotovim, da sem tu že bil. Res sem bil. Pred leti, ko sem bil še član Hrošč kluba Slovenija in je imel Andrej Pečjak tu trgovino Avtodeli Pečjak, o kateri kroži ena dobra »komercialna« anekdota. Torej, bil je tudi ljubitelj hroščev, pravzaprav je še danes, in je imel za vse nas najboljšo zalogo rezervnih delov v Sloveniji z okolico vred. O Avto delih Pečjak pa sem slišal anekdoto, ki še danes kroži med trgovci z avtomobilskimi deli. Nekoč največji prodajalec avtodelov Trgoavto iz Kopra je poslal svoje komercialiste k Pečjaku v Češnjico, češ da bi postal njihov kupec, torej stranka Trgoavta, ki bi pač od Koprčanov nabavljala potrebne avto dele. Komercialista sta ga komaj našla, seveda, in ko sta ga odkrila, sta preklinjala svojega direktorja, ki ju je poslal tja gor, češ ali bo zdaj pa čisto že vsak »garažar« kupec velikega Trgoavta. Po kratkem sestanku z Andrejem Pečjakom bi se kmalu zgodilo, da bi Trgoavto kupoval avto dele od Pečjaka. Tip je imel za hišo še eno hišo in za to hišo še skedenj in za skednjem še eno garažo velikanko oz. hangar, poln avtodelov. Ves slavni Trgoavto ni imel pol tako velikega skladišča v tistih časih, tam nekje na začetku devetdesetih prejšnjega stoletja. Tako pričajo koprski trgovci.

Zgodba o Andreju Pečjaku

Človek, ki je izumitelj, znanstvenik, električar, inženir strojništva, človek in še alpinist po vrhu, mora biti težek sogovornik, si mislim, ko mu sežem v desno dlan. Okoli naju sejna soba, kjer ima Pečjak predavanja na temo električnih vozil, pred nama nekaj garaže in delovnega prostora, nekaj zgodovine z miniaturnimi avtomobilčki legendarnega hrošča in tišina. Znanstveniki za delo potrebujejo tišino, si mislim in se veselim, da bo moj diktafon posnel čist, nemoteč zvok. Potem, čez eno uro, ko ga ugasnem, si pravim, da tako zanimivih stavkov sploh ne bi bilo treba posneti, ker tudi tako trdoglavem novinarju, za kakršnega se imam, ostanejo za zmeraj v spominu. Tip je genij!

Naslednji prizor snemamo v jedilnici Osnovne šole Lipnica v Lipnici. Oba Pečjaka, Andrej in njegova žena Jasna, sta bila povabljena v šolo, da bi osnovnošolcem predstavila električne avtomobile. Skupaj jemo kosilo in na dan začnejo vreti še bolj zanimivi stavki, ki opisujejo Pečjakovo življenjsko delo.

Še dobro, da ga alpinizem ni do konca zastrupil. Prikrajšani bi bili za izjemno zgodbo.

Andreja je elektrika prvič stresla, ko je bil star dve leti. A zaradi tega opozorilnega znaka nista postala sovražnika, temveč prijatelja in to, kot zdaj kaže, za vedno. Skupaj z ženo Jasno sta se iz Ljubljanske kotline najprej preselila v Lajše, vas pod Dražgošami. Ni dolgo trajalo, ko je njun kombi, spremenjen v bivalnik, moral od hiše, da bi se dobilo nekaj denarja za selitev v Češnjico. Kupila sta Boštarjevo kmetijo. Boštarjev ata je bil nekoč župan vasi, torej ugleden član vaške skupnosti, ki pa ni imel sreče z nasledniki. Kmetijo so si najprej podajali najemniki, zdaj pa je v lasti Pečjakovih, ki jo še danes postopoma obnavljajo. Pravzaprav so zaljubljeni v to kmetijo.

In tam se je začela zgodba, ki je pretresla ves »električni« svet oziroma tiste, ki so še vedno prepričani, da bodo v bližnji prihodnosti električni avtomobili popolnoma nadomestili bencinske. Andrej si je osnove svojega trenutnega poklica naučil med služenjem vojaškega roka. Dokončno se je poslovil od strojništva in prestopil v svet elektrike. Ko strojnik postane elektronik, pa dobimo enkratno kombinacijo. Vojski je celo odtujil motor tankovske kupole, ki ga je vgradil v avtomobil, a ni bil zadovoljen. Prikimal si je le toliko, da si je dal vedeti, da če ne deluje motor tankovske kupole, mora delovati nekaj drugega. Učil se je naprej. Ni se pa samo učil izdelovati električni avtomobil, ampak sta se skupaj z Jasno predala še čarom plezanja. Ledno plezanje je postala njuna strast. In ne samo to, preplezala sta vse, kar sta hotela, samo Himalaje ne. Tja je Andreja vleklo, klicalo, a potem se je zgodilo nekaj tragičnega, nekaj, kar ga je povsem odvrnilo že od same misli, da bi še kdaj šel tja. Himalaja mu je ubila najboljša prijatelja. Tam sta za vedno ostala Pavle Kozjek in Janez Jeglič. Andreja je to tako presunilo in užalostilo, da se je odločil nikoli več izraziti želje po odhodu na pokopališče svojih najboljših frendov. Ni trajalo dolgo, ko je Andrej Pečjak postal strokovnjak za avtoelektroniko. Postal je tehnični svetovalec avto diagnostike in njegovo znanje je vrtoglavo hitro vplivalo na razvoj. Sodeloval je s Seawayem in Japcem Jakopinom, učil se je na priznanem inštitutu v Švici. Osnova Pečjakovega razvoja je razvijanje zmogljivosti baterije, ki poganja električni avtomobil. Leta 2006 je na ceste zapeljal njegov prvi električni avtomobil. Predelal je Renaulta Espace. Po tem avtu je steklo vse hitreje. Tri leta kasneje je predelal še Mazdo RX8, prava mojstrovina, ki je zamajala svet vozil s pogonom na elektriko. Na eni od predstavitev novega izdelka je v Portorožu spoznal Kitajca, katerega sta kmalu obiskala v njegovi domovini. Nov svet, novo znanje, pika na i v iskanju malenkosti, ki so pripomogle k izdelavi še boljše baterije. Na Kitajskem sta spoznala Belgijca, s katerim so začeli delati električne Smarte, tiste male avtomobilčke, namenjene predvsem mestni vožnji. V Smartu se jim je ideja zdela odlična in ravno Smarti, ki so že tako ali tako spremenili svet mestnih vozil, bi lahko bili znanilci novega svetovnega reda, ko gre za »boj« med okoljevarstveniki, ki se borijo na strani električnih vozil … proti bencinarjem.

Kmalu se je Mercedes počutil ogroženega in zapletlo se je s homologacijami vozil. Serijska proizvodnja ni stekla, vendar se še danes v manjših dozah, tolikšnih, da niso nevarni velikemu Mercedesu, na ceste dozirajo električni Smarti. Sodelovanje Pečjakovih z Iskro Elektriko je še pospešilo razvoj. Andrej je ustanovil šolo za avtodiagnostiko, kjer predava mladim rodovom, ki se spopadajo z napredno avtomobilsko industrijo. Danes so avtomobili že na pol računalniki, in če ga hočeš popraviti, moraš biti že skoraj »heker« in nič več samo avtomehanik.

Zmaga Češnjičana v Monte Carlu

Lani se je Andrej Pečjak skupaj s francoskim prijateljem, sovoznikom Fredom Mlynarzikom, v Monte Carlu udeležil prestižne dirke, namenjene samo električnim avtomobilom. Na ogled so bili sami presežki elektroavtomobilistične industrije s celega sveta. Tudi avti, ki prihajajo iz znamenite, najboljše tovarne električnih vozil na svetu – Tesla. Pečjakova Dacia Sendero je zmagala. Zmagala v prestižni kategoriji, pravzaprav »gralu«, ki ga iščejo vsi proizvajalci električnih avtov. Izdelek Andreja Pečjaka je zmagal v kategoriji, po domače povedano, prevoziti največ in najhitreje z najmanj porabljene energije. Za 910 kilometrov in prevoženih kar 7500 metrov višinske razlike je Dacia porabila 149,45 kWh energije. Osupla konkurenca ni vedela niti kje je Slovenija niti kako je možno narediti baterijo, ki »se sploh ne polni«? Na zmagovalnem odru sta Pečjak in Frederic Mlynarzik stala s pokalom v roki, vendar slovenske himne ni bilo slišati, ker je enostavno niso imeli pripravljene. Le kdo pa bi lahko pomislil, da lahko zmaga Slovenec? Če bi oni vedeli, kje je Češnjica?

Nedokončana zgodba

Naključje je tako hotelo, da se je Tesla prepletel s Pečjakovo zgodbo. Od prebrane knjige do Smiljana, Amerike, giganta električne avtomobilske industrije, Monaka, dirke in Pečjakove zmage nad samo Teslo do Češnjice. Elektroinženirja: eden je spremenil svet za vedno, drugi, tisti mlajši pa je na dobri poti spreminjanja našega planeta. Industrijsko politični lobiji so trenutno v svetu na strani naftnega avtomobilizma, a če se spomnimo Nikole Tesle in njegovih težav z lobiji, potem obstaja upanje za Andreja Pečjaka.

Ne vem, če je to zgodba o uspehu, vem pa, da je močna in da sem potreboval lep čas, da sem jo sestavil. Človek, ki ljubi plezanje po gorah, nima televizije v dnevni sobi niti v kaki drugi sobi, ki ne bere časopisov, se bori z mlini na veter, stalno razmišlja, kako porabiti manj energije, kako očistiti svet, spremeniti ljudi, hkrati pa res spreminjajo svet, so ljudje s krasnimi zgodbami na grbi … Na koncu ne morem zapičiti le ene pike, potrebujem tri …, ker imam občutek, da bomo o Pečjakovih iz Češnjice v Gorenjskem glasu pisali še nekajkrat …

Na začetku sem hotel zgodbo poimenovati Tesla s Češnjice. Najprej zaradi tega, ker sta oba spremenila svet, in potem zaradi njunih genialnih zamisli, vendar sem si premislil, ker nisem hotel Pečjakovemu priimku delati primerjave. Andrej Pečjak je Andrej Pečjak in njegova družina so Pečjakovi, za katere je del električnega sveta že veliko slišal, preostali delčki pa še bodo ...

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Prosti čas / nedelja, 27. december 2009 / 07:00

Nasveti iz samostanske celice

»Večkrat sem že bral o pomembnosti in o moči pozitivnega mišljenja. Vendar živimo v času, ko se potrtosti in slabim mislim skoraj ni mogoče izogniti: služba, denar, družina ... Kako se naj nav...

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / četrtek, 5. september 2013 / 15:20

Papež Frančišek v Virmašah

Leta 1971 je Golarjevo družino v Virmašah pri Škofji Loki obiskal jezuit Jorge Mario Bergoglio (Jurij po slovensko), sedanji papež Frančišek.

Zanimivosti / četrtek, 5. september 2013 / 14:54

Pečjakovi s Češnjice

Dobri ste morali biti pri geografiji, da najdete najprej Češnjico in potem še dom Pečjakovih.

Kronika / četrtek, 5. september 2013 / 13:20

Prometna nesreča usodna za traktorista

Gorenja vas – V Zadobju pri Gorenji vasi se je smrtno ponesrečil traktorist, so sporočili s Policijske uprave Kranj. Nesreča se je okoli 8. ure zgodila na lokalni cesti Lučine – Zadobje. P...

Slovenija / četrtek, 5. september 2013 / 13:16

Karitas Za srce Afrike

Ljubljana - Pri Slovenski karitas že osem let organizirajo dobrodelno akcijo Za srce Afrike, zadnja se je ravno dobro začela. »Zbrana sredstva so namenjena razvojno-humanitarnim projektom...

Slovenija / četrtek, 5. september 2013 / 13:15

Brez usklajevanja z inflacijo

V lestvici za odmero dohodnine se davčna osnova in olajšave ne bodo več avtomatično usklajevale z rastjo cen življenjskih potrebščin.