Zgodb za celo nadaljevanko

Viharno življenje, 3. del

… »A sem se sprijaznila s tem, saj sem imela na voljo vso hišo, tudi škrt ni bil, zato sem jo lahko obnovila, opremila, naredili smo še eno kopalnico. Le Renatka me je ves čas spraševala, kdaj bo dobila bratca ali sestrico. Potem sem pa kar naravnost rekla možu, da se bo enkrat pač moral potruditi, da se bova za otroka oba žrtvovala. Pa sva se. In to uspešno ...«

»Ko sva končala z 'mukotrpnim posteljnim matranjem', sva oba ugotovila, da sploh ni bilo tako slabo. Pa da bi lahko še kdaj ponovila. Žal se želja ni uresničila, vsaj pogosto ne, saj je imel Radko rad nekoga drugega, s katerim se je redno srečeval. Kasneje, ko smo vsi skupaj postajali starejši, nas je Simon, njegov 'fant', pričel tudi obiskovati. Bil je zelo prijazen, zlata duša pravzaprav, in tudi jaz sem ga imela rada. V sebi je skrival žensko dušo, znal se je pogovarjati, svetovati, rad je imel tudi otroke. Radko je bil preprost delavec, on pa ne, a sta se vseeno zelo dobro razumela. Pogosto sem razmišljala, zakaj sta bila takšna. Nisem našla pravega odgovora. Na zunaj se ni nikomur nič poznalo, bila sta celo zelo možata po zunanjem videzu. Le takrat, ko ga je Radko pospremil do vrat, sem vedela, da sta se stisnila drug k drugemu. Včasih sem oprezala in sem slišala malo bolj nenavadno dihanje. Vedela sem, kaj pomeni. V zakonu sta se nama rodila dva otroka, nič jima nisem povedala o očetu. Le z Renatko sem se pogovorila, a šele potem, ko je že študirala. Ni bila presenečena. Odgovorila mi je, da se ji nikoli ni zdelo povsem normalno to, da je Radko takšna dobričina. Na povsem 'ženski način'. In ker tudi jaz nisem bila pretirano nagnjena k posteljni telovadbi, sva z možem kar dobro živela. Edino, kar sem mu morala obljubiti, je bilo, da njegove skrivnosti nisem nikoli izdala drugim. Zunaj družine, vsaj tako se mi zdi, ni bilo nikogar, ki bi pomislil, da je pri nas kaj narobe. Nekoč, ko smo šli peš na Veliko planino, sem ga vprašala, kdaj je ugotovil, da z njim ni vse, kot bi moralo biti. Najprej mi je dejal, da je bil takšen že od mladih nog. Potem pa je le izdavil, da so imeli v osnovni šoli učitelja, ki je bil do fantov zelo razumevajoč. Vabil jih je k sebi domov, učil jih je raznih ročnih spretnosti v mizarski delavnici, ki jo je imel za popoldanski hobi. Do moža je bil zelo nežen in pozoren, dajal mu je darila – sladkarije – in Radko ga je imel za boga. Potem ko ga je ta 'bog' nekoč objel in začel božati, mu ni ušel, ker si je tistih dotikov nekako želel. Kasneje, v šestem ali sedmem razredu, je učitelj z objemov preskočil na ljubkovanje lulčka, in ker se je to dogajalo v puberteti, ko hormoni znorijo, je bil fant zapečaten. O sladkostih, ki jih je doživljal, ni nikomur pripovedoval. Pa ne zato, da bi se mu zdelo, da počne kaj narobe, temveč zato, ker ni želel, da bi jih bil od učitelja deležen še kdo drug. Da je 'buzarant' (tako so takrat rekli gejem), je izvedel šele v vojski. Spoznanje je bilo zelo šokantno in travmatično. Sam sebi se je zdel umazan, zato se je zaprl vase in vrsto let ni nikomur dovolil, da bi mu prišel blizu. Dokler ni spoznal Simona. Ta mu je tudi svetoval, naj si poišče ženo, da ga ljudje ne bodo opravljali … Kljub njegovemu nagnjenju, ki sem se ga v srcu sramovala, sem imela zelo lep zakon. Radko mi je po drugi strani nudil ogromno nežnosti, spoštovanja, dobrote. Ko je najprej umrl 'njegov' Simon, sem tudi jaz žalovala. Radko pa je bil neutolažljiv ob izgubi. Od takrat naprej ni bil več takšen, kot bi moral biti. Na zunaj je bil še zmeraj prijazen, dober, zlasti do otrok, a srce mu je ugasnilo in postalo pogorišče. Razumela sem ga, imela sem ga rada, pomagala sem mu, kolikor sem le lahko. Še več kot poprej sva se pogovarjala, skupaj sva hodila na dolge sprehode, v hribe. Ljudje so govorili, da sva še v poznih zrelih letih zaljubljena in srečna. Nekega dne pa je Radko enostavno obležal. Kot da mu je vsega dovolj. Najina otroka in tudi hčerka so že imeli lastno družino, v bistvu sem imela ob sebi samo še njega. Ko je odhajal, sem ga držala za roko in jo božala. Na lepem pa odpre oči in me pogleda, ter mi reče, da sem bila edina ženska, ki jo je ljubil. Pa ga ni bilo več,« razgrinja svojo pretresljivo zgodbo Anica.

Njene besede so mi priklicale solze v oči. Slišala sem že marsikaj, a Aničina pripoved je bila nekaj posebnega. Dragocenega in drugačnega.

Pokopali so ga v isti grob, v katerem je ležal že Simon. Ko bo čas, se jima bo pridružila tudi Anica.

»Moj Radko me je naučil, da v življenju nikoli ne moremo imeti vsega, kar si želimo. Zmeraj nekaj manjka, da stvari niso popolne. Niti idealne. Ko sem se sprijaznila z njegovo filozofijo, sem postala bolj vesela in tudi srečnejša. Otroke sem vzgajala v strpnosti do drugačnih. Pogosto je bilo to težko, saj 'krdelo', ki otroka potegne medse, diktira svoja pravila. Moram pa reči, da sem se za fanta zmeraj bala, da sta se, morda, nalezla očetovih nagnjenj. Pa ne zato, ker bi ju potem imela kaj manj rada, sploh ne! Bala sem se, ker sem vedela, da bi se ju družba izogibala ali ju kako drugače odrivala od sebe. Ja, ja, vem, da smo Slovenci bolj papeški od papeža, žal pa je tako, da v javnosti govorimo eno, zase si pa mislimo drugo.«

Tri leta je že od tega, ko se je Anica prostovoljno odločila, da bo šla v dom. Ni želela obremenjevati otrok, kajti njena osteoporoza že njej povzroča sive lase, bog ne daj, da bi jih še tistim, ki bi jo negovali. Ko sem jo obiskala drugič, je bila v sobi sama. Sostanovalka, s katero se niti nista najbolje razumeli, se je za nekaj časa vrnila domov.

»Ko danes, ko imam čas, brskam po spominih, sama pri sebi ne morem verjeti, kaj vse sem v življenju doživela! Kdo bi si mislil, da bo imel najdenček, zavit v star, od moljev prežrt pruštof, tako pestro usodo! Sama pri sebi ne morem verjeti, da sem res doživela vse, o čemer sem ti pripovedovala! Kljub težkim trenutkom se nikoli nisem pozabila smejati in biti dobre volje. Žal mi je le, da zaradi spleta težkih okoliščin nisem postala zdravnica. Mislim, da bi bila dobra in zelo čuteča. Takšne včasih pogrešam. Vsem se mudi, nestrpni so, pogosto se mi zdi, da me niti ne poslušajo, ko jim razlagam, kaj je z menoj narobe. Hčerki in vnuku, ki sta se znašla v medicini, zmeraj polagam na srce, da morata biti drugačna. Lepa beseda je pri starem človeku že pol zdravja,« ne pozabi omeniti.

Ko sem jo ob koncu pobarala, s čim si krajša čas, je zmajala z glavo, češ – ne vem, ali bi ti povedala. Nazadnje se je le omehčala: »Ne boš verjela! Prebrala sem 50 odtenkov sive, hči pa mi redno, enkrat na teden, prinaša krimi zgodbe. Za kakšne solzave ljubezenske štorije nisem nikoli imela posluha!«

(Konec)