Neža Maurer je zgodbo o deklici Vidi dolgo nosila v sebi. / Foto: Tina Dokl

»Pusti me. Ti nisi moja.«

Mimobežno srečanje in besede, ki jih je pred 30 leti na škofjeloški avtobusni postaji trdosrčni očim izrekel pastorki, deklici s posebnimi potrebami, pesnici Neži Maurer niso nikoli dali miru. Deklica je svoje mesto dobila v pesnitvi Vida Voda, ki jo avtoričina domišljija popelje v varno zavetje gozdička v Gorajtah.

Zgodilo se je pred 30 leti na avtobusni postaji v Škofji Loki. »Čakala sem na avtobus. Tam je bil tudi mlajši možak, ki je s seboj imel fantka, imel je kaki dve leti, in punčko, staro tri, štiri leta, ki je bila prizadeta. Fantek je začel stegovati ročice in očka ga je z veseljem stisnil k sebi. Potem je tudi deklica hotela k njemu. Narahlo jo je odrinil in ji rekel: 'Pusti me. Ti nisi moja.' Zaradi teh besed je nastala ta pesnitev,« je na nedavni predstavitvi nove knjige, povesti v verzih z naslovom Vida Voda, na vrtu Sokolskega doma v Škofji Loki pesnica Neža Maurer obujala spomine na mimobežno srečanje, ki jo je tako zelo ganilo. »Deklica je otrpnila, mene pa je 'zadelo' bolj kot njo, ker sem razumela, kaj je v teh besedah. Čutilo se je, kaj je mislil – ne tega, kot včasih otroku rečemo: 'Joj, kako si nagajiv, ti pa nisi moj', verjetno je bila nezakonski otrok. Tudi sama sem bila in morda me je to zato še toliko bolj prizadelo. In potem je oče nosil sinka, ona pa je hodila tri korake za njim. Ves čas enako, popolnoma brez besed ...«

Kot pravi, je ta dogodek ves čas hodil za njo in z njo. Ni ji dal miru. Zgodbo je imela že dolgo zapisano, nakar jo je počasi dodelovala. Tako je nastala povest o plavolasi deklici Vidi, ki se dogaja v Gorajtah, gozdičku streljaj od Škofje Loke, ki ga avtorica naravnost obožuje, skoraj vsak njegov kotiček pozna do potankosti. »Gorajte sem prehodila po dolgem in počez. Ne morem reči, da poznam prav vsako drevo, do podrobnosti pa vem, kje najdlje ostane slana, kje pade največ snega, kje raste kakšna trava …« Že kot otrok je najraje pobegnila v gozd. »Ne vem, kot da bi bila v gozdu rojena. Morda sem bila pa tam spočeta … (smeh) Ker sem nezakonski otrok, je to še najbolj možno,« se je pošalila in nadaljevala: »V gozdu mi ni bilo nikoli dolgčas. So mi rekli: 'Pa kar sama greš ...' Pa saj v gozdu nisi sam, tam je toliko živali, toliko drevja, tam sploh ne moreš biti sam. Meni je v gozdu kot na plesu, kjer je dvorana nabito polna.« In prav v varno zavetje čarobnega gozda je iz krutega sveta Maurerjeva s svojo domišljijo in pesniško svobodo popeljala Vido. V sebi najljubše Gorajte. »Tam so globače, kotanje, vzpetine – in nobene nove bajte. Tam najdeš hraste, bukve in gabre pa veverice, zajce, vrane, kaline. Tam potok Suha brboče, polni hladne tolmune, osvežuje gobčke in kljune,« piše v uvodu povesti. In tam je bila tudi Vida, dekletce je cele dneve tekalo ob potoku, v katerem je našlo prijatelja ...

S povestjo Vida Voda avtorica izraža tudi podporo osebam s posebnimi potrebami, ki jih je na Škofjeloškem precej. »Zakaj bi tem otrokom odrekali enake pravice do življenja, če pa vsakemu psu, ljubljenčku kupimo najboljšo klobaso. Lepo vas prosim, kakšna hinavščina,« razmišlja.

»Pripoved v verzih, s katero Neža Maurer potrka na naše srce in našo vest, obenem pa vabi v grapo suškega potoka in neslutene lepote sestre Narave, ki nam leže pred nosom, pa jih ne znamo, ne moremo ali nočemo videti,« je v spremni besedi o povesti Vida Voda zapisal Marko Črtalič. Knjigo je ob 70-letnici delovanja ob finančni podpori Občine Škofja Loka izdala in založila Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka.

Čeprav je izšlo že več kot 40 njenih proznih in pesniških del, 84-letni Maurerjevi še ni zmanjkalo ustvarjalnega navdiha. V naslednji knjigi bo zbrala spomine na starega očeta. »Toliko književnikov opisuje dobrote stare mame, saj so se te navadno ukvarjale z vnuki. Moja stara mama je dosti prej umrla, mama pa je vsak dan hodila na dnino, zato sem otroštvo preživela s starim očetom. Če mi bo le usoda dala živeti, bom knjigo tudi dokončala,« je obljubila.

Pred dobrim letom je Maurerjeva Škofjo Loko, kjer je preživela največji del svojega življenja, zamenjala za Loko pri Zidanem mostu, kjer prebiva v Trubarjevem domu upokojencev. »Sploh nimam občutka, da me nekaj časa ni bilo tu. In mislim, da bo to ostalo,« je povedala ob vrnitvi v domačo Škofjo Loko.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / petek, 18. maj 2007 / 07:00

Računalnik in jaz: Radio in TV preko interneta

Vozite se z avtom. Na radiu poslušate vašo najljubšo radijsko postajo. Pot vas vodi vedno dlje od vašega domačega kraja in signal preko radia počasi bledi. Vedno več je šumenja, motenj,...

Objavljeno na isti dan


Splošno / nedelja, 10. junij 2007 / 07:00

Trgovina na Tomšičevi ostaja zaprta

V Mercatorju menijo, da zadoščata trgovini na Slovenskem Javorniku in Koroški Beli.

Splošno / nedelja, 10. junij 2007 / 07:00

Večja skrb za starejše in varnost na cestah

Člani posvetovalnega kolegija so opozorili na najbolj kritične odseke cest.

Splošno / nedelja, 10. junij 2007 / 07:00

Dan faranov

Nekoliko deževna nedelja 27. maja ni zmotila slovesnega dneva faranov, druženja in blagoslovitve nove strehe cerkve na Koroški Beli. Cerkev je posvečena sicer manj znanima svetnikoma, sv. Enguinu...

Splošno / nedelja, 10. junij 2007 / 07:00

Skladatelj Pribošič je živel za glasbo

Na koncertu, posvečenem jeseniškemu skladatelju Janku Pribošiču, ki ga je 10. maja organizirala Glasbena šola Jesenice, so nekaj njegovih skladb v različnih instrumentalnih zasedbah predstavili uče...

Splošno / nedelja, 10. junij 2007 / 07:00

Proslava ob 60-letnici glasbene šole

V Gledališču Toneta Čufarja so v četrtek, 17. maja, pripravili slovesen koncert učencev Glasbene šole Jesenice ob njeni 60-letnici. V devetnajstih glasbenih točkah so se predstavili različni izva...