Z ravnine je želela nazaj v hribe

Marinka Mader Tschertou je z družino živela na Gradiščanskem v Avstriji, vendar jo je z ravnine vleklo nazaj v hribe, v rodni Slovenji Plajberk/Windisch Bleiberg v občini Borovlje, kjer je prevzela vodenje domače kmetije.

Gospa Marinka, kdaj ste prevzeli vodenje domače kmetije, ki se ji po domače reče Na Jek?

»Pred desetimi leti. Do takrat sem živela na Gradiščanskem, kjer je doma mož Hans Juergen. Ko se je moj oče Lorenz smrtno ponesrečil, smo premišljevali, kako naprej. Vodenje kmetije sem prevzela jaz, kar je bila moja skrita želja. Gradiščanska nižina mi ni legla na dušo. Želela sem nazaj domov, v hribe. To se mi je uresničilo.«

Vaša kmetija je tipična koroška hribovska kmetija. Ravnine v okolici Slovenjega Plajberka praktično ni.

»Do nedavnega smo imeli v najemu še dve manjši kmetiji, tako da smo skrbeli za 15 hektarov travnikov in nekaj nad 20 hektarov gozda. Njiv pa nimamo. Obdelujemo samo vrt pri hiši, da imamo doma zelenjavo. Ker sem eno od najetih kmetij oddala, imam sedaj okrog deset hektarov travnikov in 15 hektarov gozda.«

Sta z možem sama za delo?

»V glavnem, saj so otroci še mladi. Štiri imava. Gregor, Nina, Vincenc in Lija so stari od 4 do 15 let. Za večja dela pa si pomagamo s prijatelji in sosedi. Tako je na srečo še vedno na vasi.«

Ali lahko shajate s prihodki kmetije?

»Gre nam kar dobro, ker sva oba z možem še delno zaposlena in ker so nam tudi kmetijske subvencije v veliko pomoč. To je treba priznati. Seveda je treba varčevati pri stroških. Tudi brez idealizma v kmetijstvu ne gre. Če si kmet, ne smeš pričakovati, da boš imel plačano vsako minuto dela. Mi hočemo to zemljo obdelovati, ker so to delali tudi naši predniki. Večji del hrane, od zelenjave do mesa, imamo doma. Za svoje potrebe, odvisno od velikosti družine, in tudi za prodajo lahko zakoljemo doma. Sama tega ne počnem, ker nimam ustreznega izpita in dovoljenja. To stori mojega zaupanja vreden gospod, ki odpelje živino v klavnico, sama pa grem tja po meso. Prodajamo tudi teleta in les.«

Omenili ste les. Avstrija velja v naših očeh kot država, ki ima na trgu z lesom red in zagotavlja dobra in redna plačila. Kakšne so vaše izkušnje?

»To kar drži. Pred leti smo prodajali les enemu od odkupovalcev lesa, ki je imel tudi svojo žago. Sedaj pa smo člani gozdarske zadruge, ki v našem imenu kupuje in prodaja les. Pred posekom se dogovorimo za količino in ceno. Ko les posekamo in ga zvlečemo k cesti, ga pridejo iskat in plačajo v 14 dneh. Tudi prejšnji odkupovalec je bil soliden, vendar so zadružni pogoji še boljši. Količina lesa je računalniško izmerjena, da goljufija ni mogoča, pa tudi plačila so običajno boljša. Če nujno ne potrebuješ denarja in je trg zasičen, lahko s posekom tudi počakaš na višjo ceno.«

Ko hodim po Koroškem, vidim, da je precej kmetijskih strojev, še posebno traktorjev, starejšega datuma. So na Koroškem kmetijski stroji dragi?

»Kmetijski stroji so dragi. Saj ni treba vedno kupiti novega, ampak zadostuje rabljen. Važno je, da lahko z njimi normalno in varno opravljaš delo. Ker kmetujemo v hribih, je bila naša največja naložba nakup posebnega gorskega traktorja s štirimi enako velikimi kolesi, s katerim gremo lahko varno v strmino. Brez njega res ne bi mogli kmetovati. Drugega ne potrebujemo. Morda bi bilo pri uporabi strojev včasih pametno sodelovanje med kmeti, da ne bi vsak kupoval zase, saj se stroji ne amortizirajo prav hitro. Moj primer: pri nas imamo osem krav, ki povržejo letno osem telet. Za vsakega dobim 700 evrov, kar je skupno 5600 evrov. Sami izračunajte, koliko telet moramo prodati za nov stroj.«

Ste avstrijski kmetje upravičeni do subvencij za stroje?

»Čistih subvencij za stroje ni. Lahko pa dobimo ugodno posojilo z nizkimi obrestmi, ki šteje kot naložbeni denar. Pomoč je odvisna od politike posamezne zvezne dežele. Koroška je žal sedaj zelo zadolžena in mora varčevati na vseh področjih.«

Kako gledajo vaši otroci na kraj, kjer živijo, na kmetijo, na njeno prihodnost.

»Otroci so zelo ponosni, da smejo živeti v tako lepem kraju, sredi gora. Včasih se že pogovarjajo, kdo bo prevzel kmetijo. To me veseli, da razmišljajo o tem. Sploh ni nujno, da bodo na kmetiji delali enako kot jaz. Lahko se bodo ukvarjali z ovčarstvom ali katerokoli drugo dejavnostjo. Samo da bo dom živel naprej. Svojim otrokom ne želim vsiljevati tistega, kar rada delam sama.«