Kar sem rekel, sem rekel!

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. avgust 2015 / 09:52

Štiriindvajsetega avgusta 1915, torej pred natanko sto leti, je bil na Suhem bajerju v Ljubljani ustreljen Ivan Brence, Pehtutov z Dovjega, ugleden gostilničar in posestnik. Umrl je zato, ker se je uprl cesarju ...

»Jaz sem Fronc in cesar je Fronc, vsak Fronc pa je nor'c. Ti kar povej svojemu cesarju ali tistim, ki so te poslali sem: če se hoče cesar vojskovati, naj pošlje na fronto svoje vozove in svojo živino. Povej jim tudi, da jaz svojega ne dam.« S temi besedami je avgusta leta 1915 poziv fanta, ki je pomagal občinskemu slugi, naj odda oba vola in voz za vojsko, zavrnil Ivan (Janez) Brence, po domače Pehtutov z Dovjega. Bil je posestnik, trgovec in gostilničar, sicer pa zaveden Slovenec. Avstro-Ogrska je v tistih vročih avgustovskih dneh mobilizirala vse, kar bi ji lahko koristilo v vojni, celo vprežno živino in vozove. In mobilizaciji se niso mogli izogniti niti na Gorenjskem.

Žandarja sta Brencetovo izjavo nemudoma posredovala v Ljubljano, od tam pa je prišel ukaz, naj upornika takoj aretirajo. Najprej so ga zaprli v zapor v Mojstrani, zatem pa odpeljali v Ljubljano. Za pričo so poklicali celo takratnega dovškega župnika Jakoba Aljaža, ki je Brenceta skušal rešiti, a zaman. Skušali so ga tudi nagovoriti, naj reče, da je besede proti cesarju izrekel, ker je bil utrujen in jezen, celo pijan, in naj se pokesa. A Brence, pokončen in značajen mož, je vztrajal: »Kar sem rekel, sem rekel!« Avstrijsko vojaško sodišče ga je tako 24. avgusta obsodilo na – smrt ...

Dva strela v glavo in tri v prsi

Kaj se je dogajalo ob usmrtitvi, je zapisal vojni kurat Ivan Kogovšek v pismu Brencetovi ženi. »Velecenjena gospa! Sporočiti Vam imam žalostno vest, ki Vam je pač že znana. V torek je bil obsojen Vaš mož na smrt in ob tretji uri popoldne ustreljen na vojaškem strelišču v Ljubljani. Ker sem preživel z njim zadnje trenutke njegovega življenja in ga spremil tudi v smrt, Vam po njegovem naročilu sporočam nekaj stvari. Predvsem bodite mirni in potolaženi. Prav lepo se je spravil z Bogom ... Naročil mi je, naj Vam sporočim njegov zadnji pozdrav ...« Kot piše Kogovšek, so ga na strelišče odvedli ob pol treh. Brence je bil miren in vdan. Prebrali so mu še enkrat smrtno obsodbo, nato so mu zavezali oči. »Ko je pokleknil, je zaklical trikrat: 'Jezus Marija, sveti Jožef, usmilite se, pomagajte mi!' V istem trenutku je počilo. Dva strela v glavo, tri v prsa. In bil je v trenutku mrtev. Čutil in trpel ni popolnoma nič ...« je zapisal. Truplo je nato Kogovšek blagoslovil in pokopal.

Pet let zatem so Brencetove hčerke zaprosile za obnovitev kazenskega postopka, na katerem pa je bil pokojni Brence oproščen vseh obtožb. Bil je torej po nedolžnem usmrčen, piše časnik Slovenski narod. Leta 1921 so tako njegove posmrtne ostanke izkopali. »Ljubljana je vrnila čast Janezu Brencetu in njegovim štirim hčerkam.« Že skozi Ljubljano so krsto na zadnjo pot proti kolodvoru pospremile množice ljudi v špalirju, zvonili so zvonovi, za krsto so korakali pomembneži ... Na Dovjem je ob grobu govoril Jakob Aljaž, pogreba so se udeležile množice ljudi ... Kot piše Slovenski narod, je bil pogreb tako veličasten, da »še nobenega slovenskega kmeta zemskih ostankov niso pokopali na tako slovesen način kot njega. Naj v miru počiva ta poštena, a nesrečna slovenska grča!«

V pradedov spomin

Zgodbo nam je ob stoletnici Brencetove smrti povedal njegov pravnuk Drago Karol Paulus s Slovenskega Javornika, ki hrani zapise, fotografije in dokumente o pradedovi usodi. Ponosen je, da je praded pogumno vztrajal pri svojih besedah in se ni dal pokoriti tedanjim oblastnikom. Kot pravi Paulus, so ga krasile lastnosti, ki še kako manjkajo v današnjem času. Njegove znamenite besede »Kar sem rekel, sem rekel!« pa so vklesane tudi v spominsko ploščo, ki stoji na Pehtutovi domačiji na Dovjem.