Odrešitev Rusije

Kdor obišče Moskvo danes, ne sme mimo nove katedrale Kristusa Odrešenika (Hram Hrista Spasitelja), ki velja za osrednjo in najvišjo (105 m) pravoslavno cerkev na svetu. Njena zgodovina je ena najbolj značilnih in simbolnih rusko-sovjetskih zgodb. Da jo zgradijo in posvetijo Kristusu Odrešeniku, je bila odločitev carja Aleksandra I., izrečena konec leta 1812; na ta način se je hotel zemeljski car nebeškemu zahvaliti, ker je tistega usodnega leta odrešil Rusijo pred Napoleonovo okupacijo. Sledili so številni zapleti, novo cerkev so naposled dogradili in posvetili leta 1883, v navzočnosti carja Aleksandra III. A stala je le manj kot pol stoletja. Leta 1931 jo je dal Stalin razstreliti. Šlo je za simbolno dejanje, na njenem mestu je hotel postaviti velikansko, več kot 400 metrov visoko Palačo sovjetov, vrh katere bi stal gigantski kip Lenina - Odrešenika sovjetske nacije. A statiki so po rušenju katedrale ugotovili, da tla pod njo sploh niso primerna za tako veliko in težko stavbo. In potem so namesto nje zgradili le veliki - odkriti bazen. Voda je bila ogrevana in Moskovčani so se v njem pod milim nebom kopali tudi pozimi … Ruski cerkvi je njeno zahtevo po ponovni gradnji načelno dovolila že zadnja sovjetska vlada, 1990. Po razpadu Sovjetske zveze pa so se za dejansko novogradnjo odločili ruski predsednik Jelcin, moskovski župan Lužkov in patriarh Aleksej II. Zgradili so jo v petih letih (1992-97), posvečena je bila leta 1999.

Ob 200-letnici te simbolne zgodbe se človek vpraša, kdo bo odrešil Rusijo danes? Načelno je odgovor jasen: Rusi, pomagajte si sami in Bog vam bo pomagal. O tem, da bodo tako dejansko ravnali, ni dvoma. To se je pokazalo tudi v dveh velikih ceremonijah v začetku tega meseca. Najprej v ceremonialni zamenjavi na mestu predsednika Ruske federacije, ko se je na ta položaj namesto Medvedjeva vrnil Putin, prvi pa je drugega nadomestil na položaju predsednika vlade. Še bolj pa se je odločenost Rusije, da vztraja na poziciji ene najmočnejših držav tega sveta, pokazala dva dni pozneje, na veliki vojaški paradi na dan zmage, 9. maja. Rusija ima še vedno imperialne ambicije, te niso le globalne, segajo tudi v vesolje. V bližini Moskve je vesoljsko središče, zaprto mesto, imenovano Koroljov. V njem dela več tisoč doktorjev znanosti, inženirjev in tehnikov, njihova glavna naloga je znanstvena in tehnološka priprava ruskega poleta na Mars do leta 2020 …

To je dobro, to so res velike reči. Kaj pa ljudstvo, kdo ga bo odrešil, bo kdo poskrbel, da bi tudi t. i. navadni ljudje živeli bolje? Dejstvo je namreč, da večina teh živi slabše kot v sovjetskih časih. Nekdanja partijska elita se je preobrazila v sloj bogatih ljudi, na drugi stani je revna množica, srednjih slojev tako rekoč ni. Vemo pa, da so za razvito družbo značilni prav ti, razmeroma dobro situirani srednji sloji. Če bi šel še kdaj v Rusijo, bi se prav rad podal v neko brezimno podeželje, da bi videl, kaj je ostalo od kolhozov, kombinatov in podobnih sovjetskih tvorb? Ko smo leteli nazaj, je bilo jasno in skozi okno letala sem si ogledoval rusko pokrajino in dobil občutek, da je le manjši del teh širnih površin obdelan. Ko smo leteli nad Poljsko in Madžarsko, je bila spodaj čisto drugačna slika: pokrajina, razparcelirana na množico njiv in travnikov, očitno vsa obdelana. Ruski socialni strukturi je podobna gospodarska; na eni strani izkoriščanje po naravi danih surovin, na drugi vojaški industrijski kompleks, vmes pa propadla sovjetska industrija in zastarela infrastruktura, ki kliče k obnovi. Skratka: možnosti in dela veliko, bolj za zemeljske Ruse kot za nebeškega Odrešenika.