Naša nevednost v novih oblačilih

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. avgust 2015 / 10:11

Pred leti smo v Centru za Latinsko Ameriko skupaj s predstavništvom Evropskega parlamenta v Ljubljani in Fundacijo za novo iberoameriško novinarstvo (FNPI) iz kolumbijske Cartagene organizirali seminar za slovenske novinarje, na katerem smo jih hoteli iz prve roke seznaniti z dogajanji v Latinski Ameriki. FNPI je novinarska šola, ki jo je ustanovil Gabriel Garcia Márquez, v Ljubljano pa sta iz nje prišla izvršni direktor Jaime Abello Banfi in Luis Miguel González, direktor mehiškega časopisa El Economista. Pridružil se jima je še Fernando Carillo, ki je bil tedaj predstavnik Medameriške banke za razvoj v Parizu, nato je bil kolumbijski minister za notranje zadeve, danes pa je njihov veleposlanik v Španiji. Iz Čila je prišla novinarka Cristina Silva. Organizatorji seminarja smo se zavedali, da naša javnost s posredovanjem severnoameriških medijev (predvsem CNN) dobiva izkrivljene informacije o Latinski Ameriki. Hoteli smo, da nam dogajanje na kontinentu predstavijo tisti, ki o tem največ vedo.

V Sloveniji že nekaj časa ni medija, ki bi nas neposredno seznanjal o dogodkih iz tako oddaljenih celin, kot sta recimo Latinska Amerika ali Avstralija. Če je to nekako še razumljivo, pa so popolnoma nepredstavljive posledice namena javne televizije, da bi s 1. septembrom ukinila svoje dopisništvo v Zagrebu. Tuji dopisniki so bili od nekdaj presežna vrednost medijev. Tisti iz oddaljenih držav širijo naše obzorje, dopisniki iz neposredne bližine pa imajo veliko pomembnejšo vlogo. Z bogastvom svojih informacij lahko bralcem pomagajo razumeti dejanske zadeve. To je še zlasti pomembno v napetih časih in zaostrenih razmerah med državami. Ti dopisniki se namreč osebno srečujejo z različnimi ljudmi v državi, kar je nekaj čisto drugega od kopiranja informacij z interneta. Dr. Marko Milosavljević s Fakultete za družbene vede, ki je aktivno sodeloval v na začetku omenjenem seminarju, je v zvezi z ukinitvijo dopisništva v Zagrebu dejal, da gre za nesprejemljivo potezo vodstva Televizije Slovenija. Še posebno problematična je v času pričakovanih hrvaških parlamentarnih volitev in zapletov z arbitražnim postopkom. Na televiziji odločitev utemeljujejo s tem, da bodo z ukinitvijo letno prihranili 110 tisoč evrov, o dogajanjih iz Hrvaške pa naj bi poročali iz Ljubljane ter občasno z dopisništva v Beogradu. Si predstavljate to? Poročati o Zagrebu iz Beograda? Kot bi namenoma prilivali olje na ogenj! V evropski diplomaciji si na primer nobena država ne upa pokrivati Portugalske iz Madrida, ampak to počnejo iz Pariza, mi pa bi o Hrvaški poročali iz srbskega osrčja.

Afera z arbitražnim sporazumom je dovolj jasno pokazala, da še vedno ne poznamo hrvaških sosedov in njihovih metod delovanja. Če bo televizija res ukinila dopisništvo v Zagrebu, bo naša nevednost še večja, bomo pa zato gledali lepši ljubljanski studio. TV Slovenija naj bi prenovila scenografijo informativnih oddaj Dnevnik in Odmevi, čeprav je zanjo pred komaj tremi leti plačala 770 tisoč evrov. Nevednost torej, ampak v lepših oblačilih.