Tekmoval s sabo, ne z rekordom

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / nedelja, 16. avgust 2015 / 09:35

Pogovor s Klemenom Trilerjem s Police pri Naklem, ki je Slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana pretekel rekordno hitro: v 7 dneh 11 urah in 25 minutah. Nanjo se je podal drugič. »Podiranje rekorda ni bil motiv. Šel sem še enkrat tekmovat sam s sabo,« je poudaril 38-letni gorski tekač in turni smučar.

Po treh letih ste se znova odločili v enem kosu preteči Slovensko planinsko pot. Je bilo zato lažje ali težje?

»Drugič je morda še težje, ker veš, kaj te čaka. Premišljuješ o težavah, ki si jih imel prvič, in jih skušaš popraviti. A pojavijo se nove. V osnovi sem zadovoljen, da sem popravil veliko stvari, ki so mi prvič delale težave, predvsem, da sem noge ohranil brez ekstremnih žuljev. Tokrat sem imel več parov za več kot dve številki večjih športnih copat, poleg tega sem prste mazal z lojem, kar smo prakticirali že pri turnem smučanju in se je odlično obneslo.«

Poudarjate, da cilj ni bil izboljšanje rekorda.

»Rezultat, podiranje rekorda ni bil motiv, niti nisem gledal, kakšne vmesne čase je imel Marjan Zupančič (njegov rekord iz leta 2013 je izboljšal za tri ure in 20 minut, op. p.). Šel sem še enkrat tekmovat sam s sabo. Če se odločiš za takšen tempo in telo ženeš skoraj do maksimuma, je Slovenska planinska pot test telesa in duha, preizkus, ali si dovolj močan, da to v ritmu zdržiš, ali pa se zlomiš. Poleg tega spanje zmanjšaš na minimum. Počival sem vsako noč vsaj šest ur, izjema je bila le ena noč, spal pa sem zaradi različnih okoliščin manj. Največji dosežek zame je to, da so se z vsemi, ki so me spremljali na poti, stkale močne vezi, ki bodo ostale. Drug drugemu smo dajali energijo. Vsi, ki so prišli, so resnično želeli, da mi uspe.«

Največ ste pridobili v zadnjem delu.

»Pogledal sem na blog Bojana Ambrožiča, ki je analiziral moje in Marjanove čase. V zadnjem delu sem bil hitrejši, ker sem imel po mojem mnenju veliko boljšo oskrbo, kot jo je imel Marjan. Vodja ekipe je bil Uroš Feldin, na sami poti pa je bilo z mano vse skupaj zagotovo okrog petdeset tekačev. Dvakrat je prišla pedikerka, trikrat fizioterapevtka, na razpolago sem imel tudi zdravnika, ki bi ga v skrajni sili lahko poklical. Prvič se mi je to zdelo popolnoma smešno, ko pa enkrat greš, vidiš, da je treba misliti na čim več stvari oziroma na vse.«

Pot je lepa. Ste ob takšnem tempu pogled lahko usmerili še kam drugam?

»Seveda, sem pa moral biti na določenih odsekih zelo pozoren. Vreme ni bilo najboljše. Leta 2012 sem imel precej boljše pogoje. Na koncu je bila vročina, drugi dan sem imel že od jutra dež. Padavine so letos redne in trava na poteh, ki so slabše shojene, je nenormalno visoka. Bili so deli poti, ko sploh nismo vedeli, kam iti, oziroma smo se prebijali čez travo. Po Karavankah od Golice naprej nam je blato od krav segalo do sredine gležnjev.«

Kakšne so bile misli, ko ste v Ankaranu dali zadnji žig v knjižico?

»Končno! Zadnji dan je bilo peklensko vroče. S fanti, ki so me spremljali, smo bili največkrat kar tiho. Tudi vzpon na Tinjan je bil na koncu le zmeren pohod.«

Kateri žig je bil najtežje osvojen?

»Knjižica ima 69 žigov. Bolj ko je šlo proti koncu, težje je bilo. Fizično sem deloval vrhunsko, razen morda drugi dan, ko nisem bil toliko močan, kot sem sicer v skali. Poznal se je prvi dan, ki je bil zame zelo zahteven. Pretekel sem 120 kilometrov, a nisem toliko tekač, sem bolj gornik in mi ustreza skala.«

Vprašanje, koliko ste se pripravljali na ta podvig, ni smiselno. Povejte raje, koliko let ste že v športu?

»Za to dozoriš, če dozoriš. Da telo vzdrži takšne napore, je posledica desetletja treninga. Tečem 16 sezon, sem tudi turni smučar, prej sem deset let treniral nogomet. V športu sem že več kot 25 let. Da grem na Slovensko planinsko pot letos poleti, sem se odločil pozimi. Za trening sem jo prej še enkrat prehodil, da sem osvežil spomin.«

Je ta projekt za vas zaključen ali boste, če bo kdo izboljšal vaš rekord, šli še enkrat?

»Moti me, ker ljudi zanimajo samo rekordi. To je borba s seboj in uspeh je, ko prideš na cilj. Ta projekt je zame zagotovo končan. Še bom šel na pot, tudi v enem kosu, a s prijatelji za dva ali tri tedne, popolnoma neobremenjen. Zame je to ena najlepših poti. Iz enega dela Slovenije po tako lepih hribih prehajaš v drugega. Doživel sem čudovite razglede.«

Od zaključka podviga sta minila dva dneva. Ne delujete mi preveč utrujeni, še celo zavitek ste mi spekli.

»Kar v redu sem (smeh). Res sem danes pekel. Že nekaj časa nisem več poštar, delam v pekarni. Kar se utrujenosti tiče, je danes veliko bolje. Konec tedna se bom morda že usedel na kolo, jutri pa gremo z družino za nekaj dni najverjetneje na morje.«

V zadnjem času je zaslediti kar nekaj prispevkov na temo urejenosti in ponudbe v kočah. Vaš pogled?

»Večinoma v vlogi tekmovalca sem zelo veliko v tujih hribih. Lahko rečem, da zaostajamo v urejenosti in ponudbi planinskih koč, pa tudi v načinu razmišljanja samega planinstva. Ljudje niso ozaveščeni, kaj naj bi jedli, ko se za več dni podajo v hribe ali gore. Jedo jedi, ki so morda zelo okusne in imajo tradicijo, ne morejo pa zadovoljiti potrebe po energiji. Jaz sem med potjo jedel sendviče, testenine, riž, sadje, največ grozdja, banane, popil pa ogromno Cockte in Coca-Cole, največ zaradi velike vsebnosti sladkorja.«

Kako pa ocenjujete urejenost poti?

»Pot je bila letos bolje označena kot leta 2012, celo od ogleda v spomladanskih mesecih so bile določene stvari popravljene. Očistili so na primer pot na Golake, ki je bila od žledoloma v tako slabem stanju, da sem bil mnenja, da je ne bodo uredili, pa so jo. Izredno lepo je trasirana pot od Krna do koče na planini Razor. Pot je markirana na osem ur, večinoma gre za mulatjero, in je v celoti pokošena in na novo označena. Res pohvalno. Kdor se bo podal po Slovenski planinski poti, mu ne bo žal.«