Življenje z Urško

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 14. avgust 2015 / 10:25

Pa naj umre, kaj potem, 2. del

Janko pripoveduje: »Morje sem prvič videl šele 16. avgusta 1995. leta. Na radiu so zbirali denar za invalide, potem pa so organizatorji slišali, da še nikoli nisem videl morja, pa so prišli k meni in mi predlagali, da me lahko peljejo. Vožnja do obale ni bila prijetna. V kombiju smo bili trije, dva sta vso pot bruhala, mene pa je vsakih pet minut tiščalo na stranišče zaradi živčnosti. Potem so mi dali plenico – o, kakšna sramota, saj je do takrat še nikoli nisem uporabljal; pa nič kaj niso bili prijazni do mene …«

Janko se je za Urško zelo hitro vnel. Ker ni držal jezika za zobmi, ker so bile besede njegovo najmočnejše orožje, sta prve osebne ovire, ki so predstavljale sram, zadrego in strah pred neznanim, z lahkoto preskočila.

Brez zadrege sta navezala pogovor tudi o spolnosti. Odkrito ji je povedal, kako je zagate 'reševal' prej, preden jo je spoznal. Pogosto se mu je na glas smejala, saj je bil zelo nestrpen, ko je čakal nanjo v postelji. Kakšna sreča, da si je pri osebni negi vsaj malo lahko pomagala sama! Če bi morala uboga in zgarana babica vsak večer umivati oba, bi v hiši hitro zaškripalo.

»V postelji sva ostajala ure in ure! Oba sva imela veliko neizkoriščene 'municije', ki jo je bilo treba 'pokuriti', dokler je še delovala!« se je brez kakršne koli zadrege hihital Janko, medtem ko je – sem in tja – zašel tudi v podrobnosti o tem, kako in na kakšen način sta se ljubila.

»Vse se da, če se hoče!« je večkrat ponovil, preden se je posvetil nadaljevanju.

Zato, da bi bolje dojela, zakaj sta se z Urško tako dobro ujela, mi je predstavil še njeno zgodbo. Mislila sem, da bo to storila sama, a je le zamahnila z roko, češ tako ali tako bi se ves čas vtikal in dajal svoje pripombe!

»Ja, res sem bolj zgovoren kot ona! A nič hudega. Kaj bi pa bilo, če bi oba hkrati govorila! Sploh ne bi slišala drug drugega!« je brž dodal še svoj lonček.

Urška je res imela veliko smolo! Bila je zelo lepo dekle, ko se je poročila s Tonetom. A v zakonu ni bilo kakšne posebne sreče. Res je, da sta se rodili dve deklici, a bolj iz navade kot iz kakšne posebne želje. Že ko je bila noseča v drugo, jo je mož začel varati z najboljšo prijateljico. Na začetku ni niti slutila, kaj se med njima dogaja. Še več! Ker je ta živela v hiši, v kateri je imel njen pokojni oče tudi mehanično delavnico, ji je bilo kar prav, da je lahko Tone, če je bilo pri avtu kaj narobe, zavil k njej in se kar sam lotil popravila. Je bilo vsaj brezplačno! Tone je na glas sanjal o tem, kako bo nekoč kupil tovornjak, dobro zaslužil in se na ta način izkopal iz bede, ki ga je spremljala že od otroštva. Naneslo je, da je Urškina prijateljica za hišo z delavnico našla kupca. Kupila si je novo, a še zmeraj ji je ostalo toliko, da je lahko posodila Tonetu. Na kupček je primaknil še svoje prihranke in kupil svoj prvi tovornjak. Res, da ne novega, a vseeno! Obe ženski je – ves navdušen – peljal na večerjo. Urška takrat še ni niti slutila, kaj se plete za njenim hrbtom. Čez kakšen mesec je potem rodila, prve namige, da ji Tone ni zvest, je slišala prav tam, v porodnišnici.

»V sobi je ležala z neko žensko, ki je poznala vse in tudi o vseh vse vedela. Urška ji sprva ni verjela. Še več: odločila se je, da Tonetu ne bo nič povedala o čenčah, ki so ji prišla na ušesa. Bolj kot njemu je zaupala prijateljici. Kakšni dve leti se je še lahko slepila. Tone je bil nenehno na poti, medtem je namreč kupil še en tovornjak. Bil je zelo priden, izdatno moralno in finančno oporo pa mu je nudila Urškina prijateljica. Nekoč pa se je zgodil splet slučajnosti, ki je razkrinkal vse grdobije. Urška, ki je sicer delala na pošti, je morala zaradi številnih bolniških dopustov nadomeščati poštarja. Ko se je prvič peljala mimo prijateljičine hiše in tam opazila Tonetov avto, se ji to ni zdelo nič čudnega. Ko pa je naslednji dan tam videla še njegov tovornjak, četudi ji je zatrdil, da je na vožnji proti Čačku, se ji je prižgala rdeča lučka. Sestopila je s kolesa in se pritihotapila do zadnjih vrat, za katera je vedela, da so ves čas odklenjena. Našla ju je v postelji, kje pa drugje. Bila je v šoku, ko je v predsobi na polici opazila avtomobilske ključe, pustila poštarsko kolo, kjer je bilo, sedla v avto in pritisnila na plin. Mož je imel pod sedežem zmeraj kaj žganega, našla je steklenico in jo na zelo kratki razdalji vso polokala. Potem pa povsem je na ravnem izgubila kontrolo nad volanom, zletela s ceste in se zagozdila v eno od dreves, ki je raslo ob cesti. Našli so jo, žal, šele zjutraj, zato pa je utrpela tako hude poškodbe,« razlaga Janko in obenem objema Urško, ki hlipa zraven njega.

V tednih, ko so se zdravniki borili za njeno življenje, je dokončno izgubila moža, saj se je čez noč preselil k ljubici, s seboj pa je odpeljal tudi oba otroka. Preden je Urška prišla k sebi, dala skozi vse potrebne rehabilitacije, sta malčka že zdavnaj klicala 'mama' neko drugo žensko.

»Šele potem ko sta malo odrasla, sta ponovno navezala stike z nama, pravzaprav z Urško. Danes jo redno obiskujeta, skrbita zanjo, jo imata rada in se ji poskušata oddolžiti za vsa tista leta, ko ju je oče ugrabil in odtujil.

Urška je še po več letih, kar živiva skupaj, moj zlati sonček. Spodbudila me je, da sem se tudi jaz začel ukvarjati s športom. Ne bojim se več vode, igram odbojko, tenis. Ko je umrla babica, sva se preselila v mesto, kjer sva si kupila stanovanje, prilagojeno invalidom. Vendar tudi ta zelo odločilen korak, vsaj zame, saj sem moral zamenjati okolje, ki sem ga bil vajen, ni minil brez težav. Ob babičini smrti so iz vseh lukenj prilezli moji nesojeni sorodniki, mama sicer ne, ker je medtem umrla, pa sploh nisem vedel, kdaj se je to zgodilo. Spodbijali so babičino oporoko, v kateri je vse svoje premoženje zapustila meni. Na srečo jih je po skoraj dveletnem metanju polen pod noge, 'vzel v roke' njihov odvetnik in jim dejal, da četudi mi vzamejo vse, ne bodo imeli od tega nobene koristi, saj jih je bilo šest. Verjetno se je malo ustrašil, ker sem mu zagrozil, da bom sorodstvo in njega dal v časopise, ker so tako pogoltni.«

Janko in Urška imata danes osebno asistenco, kar pomeni, da ju dvakrat na dan obišče Tinca, ki jima pomaga pri osebni negi, pospravi po stanovanju in zalije rože. Kadar je lepo vreme, gresta na sprehod, na igrišče, zvečer pa si ogledata kakšno prireditev, če imajo dostop tudi za invalide.

»Mogoče se meni poznajo leta,« počasi zaključuje zgodbo Janko, »a sem še zmeraj v zelo dobri kondiciji. Veliko tudi berem, moj najboljši prijatelj je Google, z njegovo pomočjo najdem marsikaj, kar me zanima. Nasploh pa se z Urško veliko pogovarjava, nenehno se o kakšni stvari 'bockava' in uživava, če se v vsem ravno ne strinjava. Konec avgusta odideva za teden dni na morje. Takšna je njena želja. Meni je za morje še zmeraj toliko kot za lanski sneg,« je Janko postavil piko na i svojemu pripovedovanju.

(Konec)