Med sladkornim trsjem

Besedilo: Domen Bertoncelj
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 12. avgust 2015 / 08:41

Mauritius (5)

Preostali del odprave je potekal zelo tekoče in brez večjih težav. Tudi pot je bila lažja in zadnja dva dneva smo hodili ob obali in sladkornem trsu, kjer se poti nikoli ne začnejo in ne končajo. Vsa makadamska pot med sladkornim trsom je podobna predhodni in naslednji. Občutek sem imel, kot da hodim po labirintu. Sicer pa je poleg turizma in tekstilne industrije proizvodnja sladkorja iz sladkornega trsa ena od glavnih gospodarskih dejavnosti Mauritiusa. Zadnji dan je bil zelo prijeten, saj smo imeli veliko časa za počitek in proti večeru smo imeli še čas, da smo si lahko naredili konkretnejšo večerjo. Meni in Janu so kuhala dekleta, ki so se nama želela oddolžiti za tisti prvi dan. Mislim, da sem zadnji večer odprave nadomestil kakšen izgubljeni kilogram. Pojedel sem skledo makaronov in za povrh je moj prijatelj Veeru ocvrl pomfri v tanki posodici. Izvedeli smo tudi, da so o izgubljenih Slovencih poročali na nacionalnem radiju. Ja, bili smo prave medijske zvezde, a to, da smo se izgubili, ni bila niti tako slaba stvar, saj smo se tako bolj zbližali z dekleti. Ob koncu odprave smo postali pravi prijatelji. Veliko časa sem se družil tudi z Veerujem, ki me je veliko naučil o zgodovini Mauritiusa. Oba sva navdušena nad nogometom in tako sva se v bistvu začela družiti. Razlagal mi je, kako težko je zanj preživetje ob zelo skromni plači, ob tem da dela ob koncu tedna in med tednom po dvanajst ur dnevno. Človek se veliko nauči, ker vidi, s kakšnimi mnogo večjimi težavami se spopadajo drugi. Po odpravi je sledila predstavitev, ki je potekala v vasici St. Catherine. Tam smo se udeležili tudi delavnice, na kateri smo poskusili rezbariti les. Kasneje nas je čakala še pogostitev z njihovo tradicionalno hrano. Hrana je tukaj zelo podobna indijski hrani, temelji na začimbah, kot so kari, čili, kumina, muškatni orešček in kardamom. Na koncu je sledila še predstavitev naše države. Zapeli smo himno, zaplesali in zapeli Ob bistrem potočku je mlin ter s pantomimo predstavili slovensko posebnost, to je, da smo dobri športniki. Domačini so nas naučili plesati tradicionalni mauricijski ples, imenovan sega. Sega je ples, ki je znan samo na Mauritiusu in ga plešejo ob spremljavi afriških bobnov. Kar sem se uspel naučiti, je to, da je bistvo tega plesa v ritmu in gibanju v bokih. Tudi sami smo se seveda preizkusili, vendar se nismo najbolje znašli. Eden drugemu smo se posmehovali in se zabavali v ritmih sege. Kasneje sva z Janom opravila tudi intervju za nacionalno televizijo. Poročala sva o odpravi in o počutju na Mauritiusu.