Življenje z babico

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 8. avgust 2015 / 11:02

Pa naj umre, kaj potem, 1. del

Janko se je rodil v zadnjih mesecih leta 1945. Očeta ni nikoli poznal, saj ga je – še danes nihče ne ve, zakaj – ubil njegov najboljši predvojni prijatelj. Govorilo se je, seveda, marsikaj. Čenče so med starejšimi še zmeraj zelo žive in ne potihnejo. Med drugim tudi to, da ta prijatelj menda med vojno ni pospravil nobenega sovražnika, pa so ga zato zafrkavali. Potem pa se je iz nemške vojske nekje z Norveškega vrnil Jankov oče … in junak korenjak je pokazal, kaj zna! Oče je potem še zmeraj ves ušiv in podhranjen, saj ga je bila sama kost in koža, umrl v ženinem naročju. Od stresa, ki ga je doživela, je še isto noč rodila.

Janko je preživel po nepojmljivem čudežu. Vsi, ki so vedeli, kaj se je dogajalo, si niso mogli razložiti, kako to, da je sploh zajokal, saj je prišel na svet moder kot tinta. Potem ko ga je soseda, ki je pomagala pri porodu, že dala v sveto olje, je otrok kar naenkrat zajel sapo in se oglasil.

''Menda so vsi mislili, da se jim je malo bledlo, ko so slišali moj jok, pustili so me vnemar, ker so bili prepričani, da se dogaja nekaj čarovniškega. Itak ga bo pobralo, saj ni drugega, so šepetali. Pa se to ni zgodilo. Ostal sem živ, bister, hvala Bogu, a na račun zdrave pameti je dragoceno življenje ''izteklo'' iz mojih nogic. Bingljale so mi sem in tja, suhcene in gumijaste, kot ne bi bile moje. Imel sem že sedem let, pa sem tehtal komaj petnajst kilogramov. Mama se je v drugo poročila, zame ji ni bilo mar. Odselila se je od doma, v drugo vas, z njo so odšli tudi trije bratje, s katerimi sem imel istega očeta. Tudi njih je bilo sram, da bi se družili z menoj. Stara mama me je tolažila, naj si ne ženem k srcu. Rotila me je, naj mamo razumem, češ, da jo je groza vsakič, ko me vidi, saj jo spominjam na očeta, ki je izkrvavel v njenem naročju in na morilca, ki nam je kasneje še pogostokrat križal pot. V šolo nisem hodil - kako sploh bi? Takrat še ni bilo kombijev, ki danes pripeljejo šolarje malodane do praga. Kakšen dan je prišla k meni domov učiteljica, s seboj je prinesla zvezek, svinčnik, računalo in nekaj knjig. Hitro sem se naučil branja in pisanja, in to kljub temu, da kakšen dan prstov na roki sploh nisem čutil. Bili so mehki in gumijasti kot noge. Spominjam se, kako sem že kmalu po osemnajstem letu dobil poziv za nabor. Učiteljica z naše osnovne šole je telefonirala … (ni se več spomnil, kam), a so zahtevali, da moram priti, da vidijo, če slučajno ne simuliram. Nastal je velik problem, kako me odpeljati na dogovorjeno mesto. V vasi ni bilo avtomobilov, konec koncev nisem imel niti primernih oblačil. Kočno se me usmili župnik iz sosednje fare in se ponudi za šoferja, četudi me v cerkvi še nikoli ni videl. Ko me prinesejo pred naborno komisijo, tam sedeči niso bili zadovoljni s tem, da me vidijo, ampak so zahtevali, da se pred njimi postavim tudi na noge. Ko sem nemočen obležal na tleh, se eden dvigne na stolu, stopi do mene in mi nogo obrača s svinčnikom, ki ga je držal v roki. Mogoče je pa res kripl, reče omizju, mene pa me napodi z ''marš'', češ, izgini nam že enkrat izpred oči,'' pripoveduje Janko, v njegovem glasu pa ni čutiti prav nobene žalosti.

Zakaj bi bile moje misli zamorjene, se sprašuje, medtem ko mu pogled večkrat zatava skozi okno, proti nebu, na katerem se bohoti dopoldansko sonce.

Janko ima to smolo, da ga zelo rado zebe. Zato se že v naprej boji dolgih, meglenih in temačnih jesenskih dni, ko trepeta zraven peči in se zavija v nešteto odej, pa mu to ne pomaga dosti. Sonce pa naravnost obožuje.

''Babico zelo pogrešam. Bila mi je mama prijateljica, tolažnica in ''denarnica'' obenem. Name je pazila kot sokol, nikomur ni dovolila, da bi me žalil, maltretiral, poniževal. Na ''derci'' me je ponosno vozila po vasi, medtem ko sem jo čakal pred trgovino, je pod sprednja kolesa podstavila dva kamna, da se slučajno ne bi zgodilo in bi se zapeljal po bregu. Ko sem prišel v puberteto, me je nekoč zasačila z rokami v hlačah. Nič ni rekla, le obrnila se je in odšla nazaj v kuhinjo. Očitno je potrebovala nekaj časa, da se je zbrala in prišla k sebi. Potem se je vrnila, prisedla in mi začela razlagati, da je to, kar sem počel, nekaj čisto normalnega. Naslednjič, ko je šla v dolino, mi je prinesla neko nemško revijo polno golih deklet. Tako ti bo morda lažje, je mirno dodala, ko mi jo je porinila v roke. In res je bilo. Potem, ko sem opravil svoje, ko sem zadovoljil telesne potrebe, sem se tudi bolje počutil, sploh nisem bil več tako živčen in napet. Babica mi je le položila na srce, naj o tej skrivnosti ne razlagam naokoli, ker ljudje ne bi razumeli. Že zelo zgodaj, mislim, da leta 1952, je vztrajala, da enega od prostorov zraven kuhinje, preuredimo v kopalnico. Spominjam se zidarja, ki je preklinjal in zmerjal vse po vrsti, ko je zidal korito. Babica je zahtevala, da je le-to malo daljše, a povsem na tleh. Tako si je zagotovila, da me bo lažje prenesla s stola v vodo. Potem me je vsaj dvakrat na teden položila v toplo vodo, nakar me je pustila tudi uro ali več, da sem se lahko sam namakal. To so bili užitki, ki jih ne bi zamenjal niti z morjem. Tega sem prvič videl šele 16. avgusta 1995 leta. Na radiu so zbirali denar za invalide, potem pa so organizatorji slišal, da še nikoli nisem videl morja, pa so prišli k meni in mi predlagali, da me lahko peljejo. Vožnja do obale ni bila prijetna. V kombiju smo bili trije, dva sta vso pot bruhala, mene pa je vsakih pet minut tiščalo na stranišče zaradi živčnosti. Potem so mi dali plenico - o, kakšna sramota, saj jo do takrat še nikoli nisem uporabljal, pa nič kaj niso bili prijazni do mene. Na morju me je - bolj kot voda - prevzel razgled. Lepote, ki so se nudile mojim očem, so bile neopisljive. Voda me pa ni navdušila, saj je bila zame veliko premrzla. Tisti dan sem si zapomnil po nekem drugem dogodku, ki bi vam ga rad zaupal. Spoznal sem tudi Urško. Star sem bil petdeset let, živel sem z babico, ki je bila že stara, bolna, tudi malo zanikrna. Z ženskami do takrat še nisem imel kakšnih tesnejših stikov, razen občasno, ko sem odgovoril na kakšen mali oglas in so prihajale, ter mi proti plačilu nudile zadovoljstvo. Urška je bila nekaj posebnega: na vozičku je pristala šele po tridesetem letu, po hudi prometni nesreči, ki se je zanjo končala tragično. Še huje pa se ji je dogajalo potem, ko se je ponovno postavila na noge. Mož, velik obrtnik, je računal na to, da jo bo pobralo. Že takrat, ko je bila v bolnišnici, se je z obema otrokoma preselil k drugi. Še sreča, da je živela v Ljubljani, saj je začela brezplačno oddajati sobi študentkam, v zameno pa so jo negovale, kolikor so bile doma in kolikor so imele čas. Zelo hitro sva se zapletla v pogovor, beseda je dala besedo, oba sva bila zelo odkrita in sva si zaupala, da nama spolnost veliko pomeni. Dogovorila sva se, da jo ob prvi priložnosti nekdo pripelje k meni na obisk. Takoj je pristala, dala je le pogoj, da če ji pri meni ne bo všeč, ne bo ostala. Pa je. Hvala bogu, od takrat naprej sva nerazdružljiva, ona je tudi bolj vešča paragrafov kot jaz, tako da poskrbi tudi za to plat skupnega življenja."

(Se nadaljuje)