Še enkrat o dimnikarjih

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / petek, 7. avgust 2015 / 09:05

Odgovor na članek »Izbira dimnikarja bo prosta«

Iz predlaganega zakona o dimnikarskih storitvah, ki ga je pripravilo Ministrstvo za okolje in prostor, je več kot očitno, da MOK želi obdržati obstoječi koncesijski sistem, le pod imenom »licenčni sistem«. V predlogu zakona so namreč ohranjeni vsi privilegiji in obseg dimnikarskih nalog, kakor jih vsebuje »diskriminatoren« dimnikarski zakon o koncesijskem sistemu. Za lastnike kurilnih naprav ni popolnoma nič novega.

Terminološko je popolnoma napačno izbran izraz in pojem licence. V tehničnem smislu lahko licence za vzdrževanje naprav izdaja le njihov proizvajalec. Čiščenje dimnikov in kurilnih naprav pa je del vzdrževanja. MOP bi lahko izdajal le dovoljenje posameznim dimnikarjem za opravljanje njihovega dela. Pa tudi to ni potrebno, saj poklicni dimnikarji že z osnovnim poklicnim izobraževanjem pridobijo osnovna znanja za čiščenje dimovodnih površin. Za čiščenje zahtevnejših kurilnih naprav bi morali pridobiti znanje pri proizvajalcih kurilnih naprav in na tej osnovi pridobili tako imenovano licenco. V praksi se dogaja, da dimnikar ne zna niti odpreti kurilne naprave in za to nima ustreznega orodja.

Predvideni periodični preizkusi znanj so povsem nepotrebni in ničesar ne izboljšujejo.

Zakon napisan je napisan po meri obstoječih dimnikarskih podjetij, le da jih je preimenoval v dimnikarske družbe. Lastniki kurilnih naprav bi lahko izbirali le posamezne dimnikarske družbe in ne dimnikarjev, kot se je to javnosti vseskozi prikazovalo in se namerno prikrivalo. S tem so predstavniki MOP namerno zavajali slovensko javnost, poslance v državnem zboru, svetnike v državnem svetu in slovenske medije. V javnosti se je zelo lepo slišalo, da si bomo v licenčnem sistemu sami izbirali dimnikarja. Večina državljanov je to razumela, kot da bodo dimnikarji na prostem trgu. Tako so to tudi slovenski mediji povzeli in tako poročali. Po predlaganem zakonu bi bilo tako, da bi si lastnik kurilne naprave izbiral dimnikarsko družbo na območju Slovenije. V praksi pa to ne bo mogoče, ker so dimnikarji med seboj tako povezani, da dimnikar iz drugega območja ne bo hotel priti na območje drugega dimnikarja. Območja pa bodo razdeljena tako, kot so si dimnikarji to določili s koncesijskimi pogodbami. Kazenska odgovornost je predvidena samo za najbližjega dimnikarja, če ne bo podpisal »izjave o izbiri dimnikarja« (glej 3. točko 17. člena). Izjava o izbiri dimnikarja je povsem enostranski in pristranski dokument, ki ga tržno gospodarstvo ne pozna. Za taka dela bi morali lastniki malih kurilnih naprav in dimnikarske družbe skleniti medsebojno pogodbo.

Po tem zakonu posamezni dimnikar sploh ne bo mogel opravljati dimnikarskega posla, saj eden ni družba, temveč je lahko le obrtnik. Kakšna neumnost tega zakona?

Povsem nesprejemljivo je, da na osnovi podpisane izjave dimnikarska družba določa termine čiščenja. To je popoln absurd.

V prelaganem dimnikarskem zakonu so ponovno predvideni razni pregledi, za katere dimnikarski poklic ni primeren in je namenjen le zaslužkarstvu. Dimnikarski pregled kurilne naprave je videti tako, kot da bi peljali avto na servis in bi vaš serviser odprl vrata na avtu in preveril, ali je vaš avto čist. Takih pregledov lastniki kurilnih naprav ne potrebujemo. Če znamo kurilno napravo očistiti sami, najbrž znamo tudi oceniti nivo čiščenja in za to ne potrebujemo dimnikarja.

Povsem zgrešeno je predvidevanje, da lahko dimnikar tehnično strokovno pregleda kurilno napravo, namestitev in opremo, ki sodi zraven. Po tehničnih predpisih se kurilna naprava montira na osnovi tehnične dokumentacije za gradnjo objektov. Po zakonu o gradnji objektov lahko prvi pregled opravi samo požarni, gradbeni in drugi inšpektor, odvisno od funkcije objekta.

Pregledi dotrajanosti dimnikov in njegove opreme pa se morajo redno opravljati ob čiščenju dimnika.

Marko Rodman