Grabljenje javnih prostorov

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / petek, 7. avgust 2015 / 09:05

Ob koncu julija 2015 se je v poštnem nabiralniku pojavila kuverta z reklamnim letakom, s katerim podjetje iz Ljubljane ponuja nekaj »preventivnih« pregledov za ceno 10 evrov/osebo, in sicer v mesecu avgustu. To ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi bilo na tem letaku omenjeno, da bodo pregledi potekali kar v »prostorih Krajevne skupnosti Huje« v Kranju. Če se ne motim, so prostori KS Huje javni prostori, v zadnji instanci torej last prebivalk in prebivalcev mesta Kranj oziroma omenjene KS. No, tudi če so ti prostori v zasebni lasti, se v njih opravlja funkcija, ki po svoji definiciji nikakor ne bi smela biti zasebna. Je morda kdo vprašal prebivalke in prebivalce te KS, ali se strinjajo, da se na takšen način v prostorih njihove KS trži dejavnost, ki bi morala vsakomur biti dostopna v javnem zdravstvenem sistemu?

Dojemanje javnih prostorov kot prostorov trženja česarkoli tudi v teh okoljih ni nič novega. Po isti logiki se denimo prostori javnih zdravstvenih domov pa seveda mestnih ulic in trgov, obal jezer in morja vedno bolj prepušča interesom raznoraznih zasebnih interesov. Tako se le stežka še sprehodite skozi staro ljubljansko mestno jedro mimo vseh gostinskih vrtov, podobno se vedno več javnega prostora namenja tudi zasebnim interesom v kranjskem starem mestnem jedru. Zakaj je takšno razumevanje in ravnanje z javnim prostorom problematično, celo nedopustno? Ker se s tem onemogoča, lahko celo odpravlja, njegova osnovna predpostavka, ki je predvsem v tem, da so to prostori, v katerih se ljudje svobodno gibljejo in predvsem svobodno srečujejo, svobodno komunicirajo, ne da bi za to morali karkoli plačati, ne da bi za to bili nagovorjeni kot potrošniki česarkoli. Ker se s tem želi onemogočiti tisto, kar je človek po svoji osnovni zmožnosti, to je, da se je zmožen iti nečesa takšnega, čemur se reče politično delovanje, javnega delovanja enakih prebivalk in prebivalcev, mimo vseh formalnih institucij, kot svobodnih in predvsem nepredvidljivih, enakih političnih živali. Trženje javnih prostorov želi s svojo predvidljivostjo to nepredvidljivost ljudi omejiti, zamejiti, začrtati, onemogočati.

Primer, ki ga navajam na začetku, se morda zdi dokaj nepomemben, celo banalen, toda v resnici je del te iste, vedno bolj prevladujoče logike zamejevanja politične zmožnosti prebivalcev, katerih ravnanja naj bodo, zlasti v javnih prostorih, že vnaprej usmerjana in nadzorovana, predvidljiva in vsekakor plačljiva. Pravzaprav so, če pomislite, ravno javni prostori, ulice, trgi, obale jezer, morja in rek tisti, ki zlasti v zadnjih dveh desetletjih tule doživljajo poseben, recimo mu, privatizacijski udar, človek pa postaja vedno bolj svobodno bitje, ki lahko svobodno potuje, kupuje, počiva ali pa svobodno, brezdomsko in lačno umira pod kakim mostom. Tovrstna »grabljenja« javnih prostorov so povsem nedopustna, nesprejemljiva, če kdaj v prihodnje želite živeti v mestu (in državi), v katerem bo vaše dobro življenje nujno povezano tudi z dobrim življenjem drugih someščank ter someščanov. Če pa želite živeti v mestu, v katerem se boste na trgih in ulicah vedno bolj srečevali s tistimi, ki ne bodo imeli več česa izgubiti, potem pa takšne »akcije«, opisane na začetku tega besedila, vsekakor podprite. V tem primeru vam želim le še srečno pot v nikamor, kot bi to dejal nekdo, ki ga zelo cenim.

Miro Samardžija