Edina »srfarka« na Gorenjskem

Nežka Skok prihaja iz Podlubnika. Njene roke so videti primernejše za umetnico kot smetarko, zato se ne začudim, ko pove, da je obiskovala oblikovno šolo, ki pa je ni dokončala. Pravi, da je narava nad vsem: umetnostjo, ustvarjanjem, smetmi. »Mi smo odraz narave. Mi smo narava,« med najinim pogovorom večkrat poudari Nežka.

Škofja Loka – Pred razgovorom za službo smetarke na Komunali Škofja Loka je slišala, da sprejemajo samo moške. Pa je vseeno poslala prošnjo. Kmalu so jo poklicali. »Klica sem bila vesela, a nisem vedela, kaj pričakovati. Me je pa zanimalo, kako bo, saj sem taka, da me vse zanima,« dobro razpoložena po delovnem dnevu pove Nežka Skok.

Kako to, da ste se odločili za delo smetarke?

Sem praktična oseba, veliko stvari želim poskusiti. Moja prejšnja služba je bila dostavljanje paketov po Ljubljani, kar je bilo psihično zelo naporno, zato sem iskala nasprotje tega. Zabojnik mi ne more ničesar zabrusiti in nanj tudi luna ne vpliva. Se mi pa zdi, da je eno od mojih poslanstev povezano z materjo naravo. Od svoje mami sem se naučila skrbeti zanjo; če je kje videla kak papir na tleh, ga je pobrala in vrgla v smeti. Skrb za naravo je vrednota, čistoča pa je odraz ljudi. Zadnjič sem se pogovarjala z znanko, ki ji je bilo samoumevno, da meče papirčke po tleh, meni pa se to zdi neolikano. Sem jo opozorila, naj tega ne počne.

Od dostavljavke paketov do smetarke …

Veliko različnih del sem že opravljala, a v tem, kar delam zdaj, zares uživam. Sicer sem bolj umetniška duša, rišem, ustvarjam, že nekaj let sestavljam origamije, mi je uspelo narediti tudi enega svojega, kolibrija. Sprošča me zlaganje teh papirčkov, imam predstavo v glavi, takoj vidim, kaj gre skupaj. Ves čas imam polno idej, tudi rišem, origami in risanje me zares sproščata. Odmisliš vse in greš v svoj svet.

Kako je videti vaš delovni dan?

Dobro, sproščeno, delamo po osem ur. Jaz rečem, da imamo »rute«, določen teren, vsak dan je ruta druga. Me pa fantje malce opozarjajo na določene hribovske terene, da so pozimi kar težak zalogaj. Me zanima, kako bo.

Ste enakovredni s fanti ali vas kaj »pocrkljajo«?

Ja, če je treba, mi z veseljem priskočijo na pomoč. Recimo ko pobiramo zabojnike z biološko razgradljivimi odpadki, 250-litrske, napolnjene do vrha z ostanki hrane, se moram z vso težo obesiti nanj, da ga lahko pripeljem do tovornjaka. Ampak sem trmasta, tako da velikokrat to kar sama naredim. (se zamisli) Moram malo paziti, se naučiti meje. Mi pa takoj sodelavec ali pa šofer pomaga. Reče: 'Pusti, bom jaz.' Zelo džentelmensko. (pomežikne) Bi pa rada, da bi bili vozniki bolj tolerantni, ker se vidi, kako postanejo nervozni, ko zagledajo smetarski tovornjak. Če počakaš minutko, da se premaknemo, se ne bo podrl svet. Mi zadaj stojimo nezavarovani, in če se kdaj pri kakem nepravilnem manevru drugih udeležencev v prometu zgodi, da mora naš šofer hitro zavirati, te kar vrže naprej. Saj ko sem zadaj, pokažem z roko drugim, da se ustavijo, ampak včasih ne pomaga. Na kratke razdalje, ko praznimo zabojnike od hiše do hiše, smo ves čas na tovornjaku, če je dlje kot dvesto metrov, pa gremo notri. Ampak tu, v Loki, so večinoma kar kratke razdalje in smo večino časa zunaj.

Potem se morate kar dobro držati za tovornjak, vas ni nič strah?

Pravijo, da smetarji »srfamo« zadaj na tovornjakih. In vam povem, da je to res prav nek tak občutek otroške radosti, v bistvu mi marsikdaj kdo od prijateljev reče, da bi rad poskusil, pa jim vedno povem, da ne bo šlo; moraš imeti narejeno varstvo pri delu in še kaj. Na prvi pogled je videti zabavno, ampak v resnici moraš upoštevati mnogo varnostnih pravil, da se ti kaj ne zgodi.

Ste si dolgo želeli postati smetarka?

Se mi zdi, da se iz dneva v dan lahko bolj poistovetim s tem poklicem. Kot sem že večkrat rekla, mislim, da je to eno izmed mojih poslanstev. Menim, da ljudje postajajo vedno bolj nespoštljivi do soljudi, do narave, ni več sočutja. Marsikdo smetarja ošine s prezirljivim pogledom. Jaz tega ne vidim tako, tudi če me kdo ponižujoče pogleda. Konec koncev – če nas ne bi bilo, bi se lahko spet pojavila kakšna kuga. Območja, na katerih čisti loška Komunala se mi na splošno zdijo čista, nasploh Slovenija velja za čisto državo. Tudi ko nisem v službi in recimo vidim, da je karton zraven smetnjaka, ga poberem in dam vanj.

Kako shajate s smradom iz smetnjakov?

Če verjamete ali ne, niti ga ne vonjam, ali zaradi korone ali zaradi česa drugega, ne vem. Je pa res, da pri bioloških odpadkih vidiš marsikaj »zanimivega«, na primer kakšno mrhovino, tudi bele črvičke, ki lezejo. Spomnim se zabojnika, v katerem sem zagledala kup črvičkov, pa sem razmišljala, da bi bila to dobra delikatesa za ptice. Če bi lastnik odprl smetnjak, bi ptički »v nulo« počistili vse v 20 minutah. (smeh) Rada obrnem stvari na pozitivno. Slabe volje v našem kolektivu ni, je pa res, da tudi svež zrak dobro vpliva na glavo.

Zdaj imate izkušnje z vročino, prišli so hladnejši dnevi …

Vročina me je kar zdelala, spomnim se predela Škofje Loke, hiša pri hiši, vročina se je dvigala s tal, pripekala od zgoraj, z leve in desne, z asfalta. Smo skušali čim hitreje pobrati smeti in iti dalje. Sodelavci pravijo, da je pozimi v hribih kar težko. A v prvi vrsti imamo dobre obleke, tudi če je dež, za opremo je dobro poskrbljeno in tudi sami vemo, kaj obleči, vzeti s seboj. Sicer pa težko prenašam vročino, mraz skoraj lažje. Najraje imam prehodna obdobja.

Svojo novo službo smetarke ste nastopili ravno v času avgustovskih poplav?

Na začetku so me malce »prišparali«, verjetno zato, ker sem ravno prišla. Sem pa delala v tistih dneh, ko se je začelo odstranjevanje posledic. S šoferjem sva pobirala les po Puštalu, vrata, omarice vlekla iz blata. Pretresljivo je bilo, ko je prišla starejša gospa in rekla, da je vse življenje delala, zdaj pa nima ničesar več. Imela sem občutek, da se bo zgrudila. Presekalo me je, ko sem pomislila, da celo življenje delaš, ustvarjaš, vlagaš – in potem od vsega tega ni ničesar več. Z enim udarcem je vsega konec.

Kaj vas spravi v dobro voljo?

Največ energije in pozitive dobiš od otrok, ki ti mahajo, tako so srčni in te gledajo brez obsojanja. Pa seveda me v dobro voljo vsak dan spravljajo tudi sodelavci, saj smo le osem ur na dan skupaj. Včasih imamo globoke včasih pa površinske debate, kakor nam kdaj prija. Priznam pa, da so bili sodelavci na začetku malce skeptični, češ nova sodelavka, edina ženska smetarka. A so hitro ugotovili, da nisem od muh. Se spomnim ravno časa poplav. Ko sem videla blatno omaro, namočeno, les postane težak, ko je moker. Jo gledam, primem, odlomim vratca, vržem na tovornjak, jo z nogo lomim. Sodelavec je bil presenečen, je rekel drugemu: 'A si videl, kako je omaro prijela?' Z izkušnjami pridobivaš znanje. Vedela sem, kako je omara sestavljena, sem nekoč delala tudi v mizarstvu, pa mi jo je bilo zato lažje razstaviti.

Ste se sicer v otroštvu tudi raje družili s fanti?

Res je. S fanti smo igrali nogomet, bila sem čisto prva v fantovski ekipi, potem sta se nam pridružili še dve dekleti. Sem bila pa vedno med prvimi, celo pred fanti, izbrana v ekipo, tako da sem bila očitno kar dobra nogometašica. (smeh) Zdaj grem na gorsko kolo, za dušo, ampak ne tako zares kot takrat, bolj zase.

Delujete zelo razumsko, z nogami trdno na tleh …

Zelo veliko razmišljam, tuhtam. Ves čas imam kake ideje, recimo kako iz starega narediti novo, uporabiti vse, kar se da. Zdaj si želim v hiši, kjer živiva z očetom, preurediti eno nadstropje v svoje stanovanje. Sem sama pokitala stene, zdaj jih moram še zbrusiti, pobeliti … Oče mi pomaga in mislim, da sem po njem podedovala ustvarjalno žilico.