Slamnata poroka

Nikogaršnji otrok, 3. del

… »Moških sem se zelo bala, ker sem vedela, da lahko ženski naredijo silo, da zanosi. Kam bi z otrokom, če sem še sama živela iz rok v usta. Brez bližnjih, brez domačih. Boj za preživetje je bil krut in brezobziren. Včasih sem poslušala radio, vsi so govorili o svobodi, o pravicah za malega človeka. Kakšne pravljice! Še takrat, ko sem bila pol dneva prosta, sem morala na udarniško, ko se je odstranjevalo ruševine …«

Leta 1954 je prvič zanosila. Eden od natakarjev ji je toliko časa pihal na dušo, da mu je popustila in z njim preživela nekaj uric po koncu popoldanskega šihta.

»Zelo sem bila zaljubljena vanj, saj je bil lep in mi je znal pihati na dušo. Žal ali na srečo sem že ob prvem stiku z njim zanosila. Ko sem mu povedala, ga je skoraj kap. Šele takrat sem izvedela, da je poročen, da ima tri otroke in da živi na Igu. Zagrozil mi je, da ne smem nikomur povedati. Čez kakšen teden sva se dogovorila, da me odpelje v Celje, k neki ženski, ki je delala splave. Na vso moč sem se mu upirala. Nisem bila ravno verna, toliko pa, da sem vedela, da je to, v kar me je silil, velik greh. Splavi so bili takrat še prepovedani, če še ne veste. Sredi noči se je vtihotapil v mojo sobo in medtem ko sem spala, mi je na čelo nastavil pištolo. Ne vem, kje jo je dobil, spominjam se le, da sem se ga na smrt ustrašila. Naredila boš splav ali pa te ubijem, me je prepričeval. Ker je bila tema, mu nisem mogla videti oči. Oblekla sem se in mu potem tresočih nog sledila na železniško postajo. Ženska, h kateri sva bila namenjena, je živela v centru Celja. Nikoli ne bom pozabila bele, že malo raztrgane platnene rjuhe, ki jo je ženska s črnimi lasmi, spetimi v figo na vrh glave, pogrnila preko desk in mi pomignila, naj se uležem. Trenutki, ki so sledili, so bili pošastni. Zelo se je ustrašila, ker nisem nehala krvaveti. Dovolila mi je, da sem počivala do naslednjega dne, a le zato, ker tisti dan ni imela več strank. Ponoči obe nisva spali. Jaz sem dobila vročino, njej pa se je bledlo od vseh grozot, ki jih je že naredila. Mučila jo je umazana vest, ne vem, ali se ji je bledlo ali je govorila resnico, ko je pripovedovala o zarodkih, ki so bili že živi, ko jih je izpraskala iz maternice. Utopila jih je v vodi, nakar jih je zavila v žakljevino in odnesla na kakšno gradbišče, kjer je splavljenčke zakopala. Kakšnih pet let po tistem, ko sem bila pri njej, sem slišala, da se je ženska vrgla pod vlak in umrla. V Ljubljano se nisem več vrnila. Preveč se mi je zamerila. Začela sem sovražiti moške, imela sem srečo, da sem našla zaposlitev v tovarni Emo, kjer sem delala med samimi ženskami. Četudi so bile mlade, so bile zgarane od trdega dela doma, njihovi možje so bili pijanci, po družinah je bilo veliko nasilja. To so bili časi, ko še ni bilo otroških vrtcev, ko so imele ženske svoje pravice le na papirju. Nemalokrat so nas po šihtu naložili na kakšen tovornjak in nas odpeljali na različna delovišča, kjer se je gradilo. Spominjam se nekega Jožeta. Nekoč je hotel odnesti s seboj nekaj žebljev, pa so ga ulovili in zaradi tatvine obsodili na pet let zapora. Za delovodjo pa sva s še eno žensko vsakič, ko sva končali z delom, pod krilom odnesli marsikaj …«

Medtem ko je pripovedovala, je roke držala v naročju. Bilo je prav nenavadno: delovala je zelo mirno, kljub bolečim spominom. Četudi je bila že skoraj povsem slepa, je točno vedela, na kateri polici je kaj. Sredi pripovedovanja se je ustavljala, da ji je hči prinašala fotografije, stara pisma ali pa predmete, ki jih je hranila še iz starih časov.

»Ves čas, kar sem pobegnila iz Ljubljane, sem bila v Celju brez stanovanja. Enkrat sem prespala tu, drugič tam. Nekoč pa pride k meni med malico nek možak, bil je že ves siv, četudi še ni bil toliko star. Vprašal me je, ali imam kakšnega fanta, in ko sem odkimala, mi je predlagal, da bi se poročila, ker bi na takšen način lažje prišla do stanovanja. Ime mu je bilo Sandi. Povedala sem mu, da mi do moških ni, da sem imela splav, da verjetno ne bom nikoli več mogla imeti otrok, in da če se poročiva, bova živela kot brat in sestra. Na vse je pristal. Uredil je tudi papirje, da sva se potem na prvo septembrsko soboto res poročila. Stanovanje, ki sva ga dobila, je bilo zelo lepo, dvosobno, zame prava graščina. Sandi je imel nekaj denarja prihranjenega, tako da sva ga lahko za silo opremila. Na poročno noč sva sedela na obali Savinje in se pogovarjala. Pripovedoval mi je o partizanih pa o tem, kaj je počel po vojni. Koliko jih je pobil in kje. Zaradi grozot, ki jim je bil priča, je tudi prezgodaj osivel. Fantje, ki so počenjali grde reči, so bili mladi in polni alkohola. Med njimi so bili redki, ki jim je uspelo, da so ušli svoji vesti. Do mene je bil dober kot kruh, ob mesecu mi je dal vso plačo, komaj kakšen dinar je shranil zase. Domači so se mu odrekli, prijatelji so se ga izogibali, sodelavci tudi. Pravzaprav so vsi v Celju vedeli, kdo je in kaj je počel. Sem in tja ga je ponoči tlačila mora, takrat sem ga držala za roko toliko časa, dokler ni v lastnem znoju utrujen zaspal. Skupaj sva živela že več kot dve leti, pa ga še nisem videla z odpeto srajco, kaj šele golega. Počasi sem se nanj navadila, nič ne bi imela proti, če bi me kdaj objel in legel k meni. A tega ni nikoli storil. Dogovor je dogovor, je vztrajal, ko je v mojih očeh opazil žalost. Bilo je enkrat konec maja, ko se je odločil, da gre na Triglav. Sekcija Planinskega društva iz fabrike je organizirala avtobusne izlete, včasih sva kam šla celo skupaj. Da bi plezala na Triglav, me pa res ni mikalo. Tisto sobotno jutro sem ga zadnjič videla živega. Kasneje so mi povedali, da so se ga na Kredarici malo napili, beseda je dala besedo in začeli so ga zmerjati z morilcem. Sandi je menda vstal in se brez besed umaknil iz družbe. Nekateri so menili, da mu je ob vrnitvi v dolino, kamor se je podal sam, spodrsnilo, drugi, da se je vrgel čez skale. Nikoli ne bom vedela. Iskreno in od srca sem žalovala za njim. Bil mi je prvi in najboljši prijatelj, kar sem jih imela. Po finančni plati sem bila preskrbljena, v srcu pa je zazijala velika praznina. Šele potem ko ga ni bilo več, sem spoznala, koliko mi je pomenil. Zamenjala sem tudi službo, saj se mi je gnusila že misel, da bi srečevala tiste, ki so moža hote ali nehote pognali v smrt. Karkoli je že počel, se je za svoja dejanja v srcu že zdavnaj spokoril,« pripoveduje Marija.

Zaprosi za nekaj trenutkov premora, da se odpočije.

»O, ti naša mama,« si ne more kaj ena od njenih hčera in jo objame ter stisne k sebi.

Druga mi razloži, da med njimi ni skrivnosti. Da jim je mama že vse povedala. Sicer ne na takšen način kot tokrat, ob našem srečanju, pa vendarle. Kljub temu jim ni bilo lahko poslušati, kakšno trnovo pot je morala mama prehoditi vse do današnjih dni.

Kmalu se je Marija zbrala in nadaljevala svojo zgodbo: »Mislim, da si nihče ne more predstavljati, kako se počuti tisti, ki je čisto sam na svetu. Moja mama, kakršnakoli je že bila, je umrla, bratom in sestram zame ni bilo mar, moža nisem imela več, prijateljic tudi ne. Kakšen dan, ko sem delala v popoldanski izmeni, me je korak zanesel pred bližnjo šolo. Od daleč sem opazovala otroke in si predstavljala, da je eden od njih moj. Ne morem povedati, kako me je bolelo srce!«

(Konec prihodnjič)