Počitnice in dopust

Učenci, dijaki in študenti so težko dočakali konec pouka in predavanj. Starši pa tudi komaj čakamo, da bomo vsaj za teden ali dva odklopili dnevni tempo in službene skrbi. V teh vročih dneh je težko razmišljati kaj drugega kot o tem, kje se bomo hladili in ne preveč naprezali. Kdor le more, se spravi v bližino kakšne vode in čaka, da vročina popusti.

Nekako sem se navadil, da se med 20. julijem in 15. avgustom res ne da veliko novega postoriti. Zahodni svet si vzame dopust in večina aktivnosti se upočasni. Manj je prodaje, ni sestankov, strank kar ni. Le na letališčih, cestah in turističnih krajih je mravljišče. In najbolj koristno je, da v tem času poskrbimo za svoj oddih, za spremembo okolja in ritma. Če nam uspe in če si to seveda lahko finančno privoščimo. Ljudje, ki veliko delajo in izgorevajo na delovnih mestih, si pogosto ne dajo dovoljenja za dopust in počitek. In je to do njih samih zelo krivično, kajti nemogoče je vso delovno dobo imeti takšen tempo. Ko bi si lahko privoščili manj dela in manj hitrosti in manj živčnosti, se jim pojavi nemir, ki ga niti sami ne razumejo. Kaj šele njihovi bližnji.

Kot smo različni, si tudi različno organiziramo dopust. Mnogokrat je že uspeh, da se znotraj družine uspemo približno poenotiti glede preživljanja počitnic in dopusta. Prav je, da se med poletjem dodatno povežemo in da kot družina skupaj malo bolj umirjeno preživimo čas brez delovnih obveznosti. Ni vedno lahko uskladiti interesov. Enemu je dolgčas, drugemu prevroče, enemu je vse brez veze, eden na morje, drugi v hribe, tretji nikamor. Ni enotnega recepta, kako doseči dogovor. Vsi se po svoje trudimo ustreči sebi in drugim.

Zdi se mi, da ljudje uživajo v turističnem vrvežu. Sicer ne bi hodili tja. Včasih so bogati ljudje v času vročine odšli v hribe, danes hitimo na morje, kjer je še bolj vroče. Včasih so ljudje bili veseli, da so bili teden dni brez telefonskih klicev, danes jemljejo telefone na plažo, da jim stalno nekaj piska, včasih smo si zaželeli teden dni miru na plaži, danes odmeva iz vsakega bara svoja glasba. Prav je, da smo različni. Jaz pa ne morem sprejeti, da je stalni živžav, ropot, hitenje in norenje po letališčih in avtocestah, hihitanje in dodatno začinjanje z alkoholom naravno stanje človeka. Nisem še slišal za človeka, ki se je poslavljal od življenja, da mu je bilo žal, ker je imel zgoraj naštetega premalo. Tudi pa je čudno, da nas sodobni način preživljanja dopusta in počitnic pogosto kar pogoltne in niti ne razmišljamo, kaj je res dobro za nas. Kje si bom nabral nove energije do naslednjega dopusta in kaj je tisto, kar bom nosil v sebi dlje časa?