Od Izole do Pirana

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 14. julij 2015 / 11:21

Pogosto dopustujemo v Izoli. Imamo možnost uporabe hiše in tako smo večkrat na slovenski obali. Kakor človek gleda, tako pač vidi, in tudi na kratkem koščku naše obale lahko vidimo le gnečo ljudi. Bučna glasba prihaja zdaj z enega, zdaj z drugega lokala, vabijo te na telovadbe in animacije, parkirišča so polna pločevine. Ladje v Koper vozijo neprenehoma in čez dan v vsakem od strunjanskih zalivov lahko naštejemo več kot 50 jadrnic. Jaz pa imam rada mir in tišino in neokrnjeno naravo. Je to sploh mogoče? Seveda je. Na poletni dopust vedno vzamemo s seboj kolesa. Peš in kolesarsko pot po trasi nekdanje ozkotirne železnice od Trsta do Poreča gotovo vsi poznate. Največja gneča je od Izole do Portoroža. Če greste v Trst, je mnogo manj ljudi. In če se podate od Sečovelj naprej po kolesarski poti, je kolesarjev in pešcev vedno manj, pot pa je najlepša od Buj do Vižinade. Vsaj 15 let že hodim peš od Izole do Pirana. Povsem ob morju preko rta Kanele, Ronek, Mesečevaga zaliva do Strunjana. Od tam do Pacuga in Fiese vstopiš v srednjeveški biser, ki je po štirih urah hoje v zgodnjem dopoldnevu vedno znova čudovit. Nazaj se vrnem z avtobusom. Na pot se je treba podati zgodaj zjutraj, ko je še oseka, saj je morje na nekaterih mestih flišno steno povsem obrusilo in ostale so le poličke, ki so ob jutranji oseki lahko prehodne. Čim kasneje se človek poda na pot, tem bolj je moker. Okrog 5.30 vzide sonce, ki flišne stene strunjanskega klifa v jutranji svetlobi pozlati. Nikogar ni, le morje, skale, galebi … Po poti sem pričela hoditi sama, že nekaj let hodi z menoj Janez, in sedaj tudi otroci. Seveda otroci protestirajo in se upirajo. V preteklem tednu naju je zjutraj v Strunjanu ujel dež. Ravno sva bila pred hotelom Salinera. Vstopiva. Bila je ura zajtrka, pa sva še midva pojedla. Dež se je izlil in nadaljevala sva pot. Dobila sva namig. Obljubiva otrokom zajtrk v hotelu, potem pa bodo mogoče raje hodili. In res. Naslednje jutro se podamo na pot. Hotelski zajtrk jih je sprva vabil bolj kot lepa pot, čeprav so neumorno slikali. Na koncu priznajo, da je bilo lepo. Kakšen trik včasih pomaga. Parencana je od Izole do Portoroža včasih že kar nevarna, toliko je kolesarjev, rolerjev, pešcev in motoristov. Če pa se podate čez Belveder v Strunjan, se med oljčniki in vinogradi vozite povsem sami.

Tako je povsod. Lahko smo v čisti gneči in popolnem kaosu. Opazuješ ljudi, ki so večinoma brezvoljni, preobilne postave, vsak s svojim telefonom, nekam zrejo … Ali pa na istem mestu izbereš zgodnje jutranje in večerne ure, le v drugo stran se obrneš in si celo na slovenski obali lahko čisto sam. Le od mene je odvisno, kako izberem, kam gledam in kaj vidim.