Jadra njenega življenja

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Razvedrilo / / 12:31

»Hiš'ca ob cest' stoji, notri pa Mija spi,« je slovensko narodno malce priredila in zaigrala na harmoniko Slavka Pirc, ko je skupaj s še nekaj člani Društva upokojencev Britof - Predoslje v četrtek, 27. marca, obiskala slavljenko Mijo Artač.

Čila devetdesetletnica Mija Artač iz Predoselj pri Kranju je bila prijetno presenečena in ganjena ob tej pozornosti. »Da bi devetdeset tudi sto postalo, da bi se ti vse obrestovalo,« je v verzih nadaljevala Pirčeva. Naprej so prepevali, pri slovenski ljudski Oj, mladost ti moja se jim je pridružila tudi slavljenka. »Veste, da je to pesem moj ata najraje pel?« se ji je utrnilo ob tem. Spomin ima Mija Artač odličen. »Ne samo da nič ne pozabi, tudi vse več ve,« je ob obisku smeje dodal Miro Zelnik, predsednik Društva upokojencev Britof - Predoslje, ki je jubilantki recitiral Kajuhov Češnjev cvet.

Gospa Mija se je rodila na Jesenicah v družini Černetovih. Ima mlajši sestri Janjo in Vido. »Od njiju sem zahtevala, da me ubogata in se mi podrejala. Že kot otrok sem bila učiteljica z vzgojnimi prijemi (smeh),« je povedala. »Moj oče je bil strojevodja, lepo smo živeli do zime leta 1937, ko se je med delom smrtno ponesrečil. Še trinajst let mi ni bilo, ko se je to zgodilo. Mama je morala začeti prati perilo za Jeseničanke, da smo se preživeli. Vsak od nas se je moral čim prej postaviti na noge. Namesto v Pariz v zahtevno šolo jezikov in gospodinjstva sem romala v šolo v Šmihel pri Novem mestu, nato na učiteljišče v Škofjo Loko in v Ljubljano.« V Šmihelu je bilo prijetno, se spominja številnih prijateljic in življenja pri šolskih sestrah de No­tre Dame.

Vojna leta so v njej pustila globoke brazde. Domov iz tujine, najprej je bila v taborišču Peggez pri Lienzu, zatem v Spittalu, se je vrnila šele 8. maja 1947. Bodočega moža Ivana je spoznala v brigadi Šamac–Sarajevo v letih, ko so tam gradili železnico. Prvega oktobra 1948 je po nekaj kratkih službovanjih prišla za učiteljico in ravnateljico v Osnovno šolo Ljubno in tam ostala celih deset let. »Sama sem kar nekaj let učila vse štiri razrede, kasneje še petega v treh izmenah,« se spominja. Leta 1959 so se preselili v Kranj. »Zaposlena sem bila v Osnovni šoli Lucijana Seljaka v Stražišču. Morala sem prevzeti proučevalni oddelek. Prav tedaj se je preoblikovala gimnazija. Iz nižje gimnazije so nastali višji razredi – osemletka. Tako sem proučevala učni načrt za peti razred, novo skupinsko obliko pouka, individualizacijo pouka in opisno ocenjevanje. Tudi za telovadbo naj bi bilo opisno ocenjevanje in ko je nekoč prišel učitelj z opisno oceno »skočnost dobra«, sem rekla, tako pa tega nisem mislila (smeh). V vsem tem sva s še eno profesorico orali ledino. Po treh letih poučevanja so me premestili na Zavod za šolstvo Slovenije – OE Kranj. Začelo se je novo in težko obdobje, ko smo spreminjali učne načrte, uvajali nove predmete, metode in oblike dela pri pouku. Skupaj s še eno profesorico sva orali ledino pri uvajanju podaljšanega bivanja. Bila sem tudi začetnica pouka Družbeno moralne vzgoje. Ob vsem tem delu sem štiri semestre študirala na Filozofski fakulteti, študij pa dokončala na Pedagoški akademiji v Ljub­ljani. Tako sem dvajset let preživela in delala kot pedagoška svetovalka in se prvega septembra 1980 upokojila,« pripoveduje. V času službovanja je za svoje delo dobila vrsto priznanj in odlikovanj; občinska, republiška, zvezna. Bila je tudi kulturna in politična delavka in tako razpeta med domom – službo in družbo. V zakonu sta se rodila sinova Vojko in zdaj že pokojni Bojan. Danes z mamo lepo skrbijo sin Vojko, snaha Jana in vnuk Matej z Evo. »Soseda Lučka Fajfar je moja najboljša soseda v Predosljah. Vsak dan pride pogledat, če je z mano vse v redu. Pelje me v trgovino, njen mož Marjan opravi težaška dela na vrtu. Njuni ta mladi prav tako pomagajo.« Sin Vojko pravi, da ima mama okrog sebe same angele varuhe, pogled v širni svet pa ji omogoča tudi poznavanje računalnika.