Prehitijo jo le redki moški

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / ponedeljek, 13. julij 2015 / 10:44

Neža Mravlje je na prvem dvanajsturnem slovenskem teku zaostala le za odličnima italijanskima ultramaratoncema Marcom Bonfigliom in Ivanom Cundinom, poleg vseh sotekmovalk pa je prehitela tudi druge moške konkurente.

Trboje – »Odlična organizacija in izjemen tek,« so bile besede vseh udeležencev in navijačev na prvem 12-urnem slovenskem teku, ki sta ga prejšnjo soboto skupaj pripravila Triatlonski klub TRITON in Trbojska rekreativna tekaška ekipa pod vodstvom neumornega Klemena Boštarja. Tekma je bila nekaj posebnega tudi zato, ker so bili na startu poleg odlično pripravljenih rekreativnih dolgoprogašev tudi najboljši slovenski in svetovni ultramaratonci, kar nekaj pa je bilo tudi takšnih, ki so se v preteklosti spopadli z legendarnim Špartatlonom v Grčiji.

Neža Mravlje iz Stražišča na Špartalonu sicer še ni tekla, je pa lepote in grenkobe tega in še drugih ultramaratonskih preizkušenj spoznavala kot spremljevalka fizioterapevtka, seveda tudi očetu Dušanu. Čeprav ima tek že dolgo rada, pa se je z daljšimi razdaljami začela spopadati šele zadnja leta.

Teči več kot sto kilometrov v 12 urah je tudi za dobro pripravljene športnike velik izziv. Kakšen je bil za vas?

»Seveda je bil izziv tudi zame, saj do sedaj še nikoli nisem v enem mahu pretekla več kot sto kilometrov in pravzaprav nisem natanko vedela, kako bo šlo. Tako sem se povsem prepustila teku. Vedela sem, da moram začeti počasi in da bo treba paziti glede pijače, saj je bila vročina res huda. Večinoma sem po poti pila izotonični napitek, vmes tudi kakšno kokakolo in nekaj vode. Jedla sem energetske gele, ploščice in pa slan krompir. Na koncu se je izšlo presenetljivo zelo dobro, saj sem v dvanajstih urah pretekla skoraj sto trideset kilometrov.«

Tekmovalci pa tudi gledalci ob progi so bili kljub hudi vročini nad prireditvijo navdušeni. Kaj pa vi?

»Lahko rečem, da je bila proga zelo dobro izpeljana, saj je potekala po ravnem, del tudi po gozdni makadamski poti, kar je dobro že zato, da malce spremeniš korak in da si v senci dreves. Krog je bil dolg 5,5 kilometra, vmes so bile tri zelo dobro založene okrepčevalnice in številni ustrežljivi prostovoljci, ki so se trudili vsak po svojih močeh. Poleg tega je bilo ob progi veliko navijačev, ki so nas spodbujali, kar je zame pomenilo dodaten zagon. Bila sem že na bolj znanih tekmah v tujini, pa sem le redko doživela tako dobro organizacijo in toliko spodbude ob progi. Zato upam, da bo prireditev postala tradicionalna in da drugo leto pride še več tekačev in tekačic.«

Kakšna je bila konkurenca, zlasti konkurenca med tekmovalkami?

»Bilo je nekaj dobrih tekmovalk, od Američanke Brende Carawan, za katero sem vedela, da ima letos kar dobre rezultate, do Nataše Robnik, ki se pripravlja na Špartatlon. Pred tekmo zato nisem delala načrtov glede uvrstitve, saj imam še vedno nekaj težav s poškodovano nogo.«

Imate sedaj že načrte za nove podvige?

»Veliko jih nimam, ravno zaradi težav s sprednjo stegensko mišico. Tudi na to tekmo ne bi prišla, če ne bi bila tako rekoč pred domačim pragom in če trenutno s poškodbo ne bi bilo malce bolje.«

Koliko trenirate, so vaši treningi dolgi?

»Ne, maksimalno tečem okoli trideset kilometrov. Tedensko naredim v povprečju okoli sto dvajset kilometrov. Vem pa, da sem vzdržljiva in da vem, kaj hočem. Zagotovo je pomembno, da se ob treningih na tekmo pripraviš tudi v glavi.«

Vam ob delu vse to uspeva?

»Trenutno delam v kozmetično-fizioterapevtskem centru Medical na Bledu, pozimi pa sem bila fizioterapevtka za ameriško žensko reprezentanco v smučarskih skokih. Bilo mi je všeč, saj je bilo delo zelo dinamično, precej smo potovali in dekleta so zelo zanimiva. Glede prihodnjega sodelovanja se še dogovarjamo, mi je pa všeč, da si zimo popestrim s takšnim delom, saj je za nas tekače pozimi malce več zatišja.«