Ne maramo te več, so ji rekli

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. december 2014 / 12:25

Mama, hči in vnuki, 1. del

Anka je prvič postala babica že pri dobrih osemintridesetih letih. Hči edinka, ki jo je rodila kakšen mesec po maturi, jo je presenetila s svojo nosečnostjo nekoč pri zajtrku, preden je odhitela v šolo. Besede je vrgla na mizo, kot da je to, da zanosiš pri šestnajstih letih, nekaj povsem običajnega. Takrat sta živeli v dvosobnem stanovanju na Planini, Anka je delala v eni od tujih bank, ničesar jima ni manjkalo, pravzaprav jima je kar dobro šlo, saj je Anka nekaj ur tedensko pomagala znanki pri vodenju knjigovodstva.

''Če kaj, sem si želela, da bi hčerki Živi omogočila drugačno življenje, kot je bilo moje. Odraščala sem v kmečki družini, v kateri je bila nezakonska nosečnost velik greh. Fant, s katerim sem resno hodila, je šel k vojakom, njegovi starši, ki z menoj niso bili zadovoljni, so naredili vse, da so naju ločili. Pomagali so si tudi z lažmi, ker ni šlo zlepa. On si je našel drugo, ko sem rodila, hčerke ni želel niti videti. Dolgo časa sem pestovala svoje zamere, a so me potem kolegice v službi prisilile, da sem ga vseeno tožila za preživnino. Zanimivo – nikoli je ni plačal sam, zmeraj jo je nakazovala njegova žena. Žalostno je bilo tudi to, da so me starši takoj, ko so izvedeli za moje stanje, postavili pred vrata. Pošteni, ugledni in cenjeni, kot so bili, se niso niti za sekundo sramovali tega grozljivega koraka. K sebi me je vzela sošolka, njeni starši pa so mi pomagali tudi po tem, ko sem rodila. Našli so mi službo v banki, ko sem lahko, sem odšla na svoje. Na srečo so bili to še časi, ko je bilo stanovanje lažje dobiti in kot mama samohranilka sem imela ravno prav ugodnosti, da sva z Živo kar dobro živeli. Žal so splavali po vodi načrti o študiju, zanimala me je kemija, sanjala sem, da bom dobila štipendijo v Leku, a ni bilo nič iz tega. Pristala sem v banki, med številkami, do česar sem imela fizični odpor, vendar sem se počasi pomirila s svojo usodo, kajti treba je bilo plačevati položnice in skrbeti za Živo. Domov sem se prvič vrnila ob očetovem pogrebu, vabili so me, da bi se še kdaj oglasila, a se nisem. Mogoče bi se led okoli mojega srca stopil, če mama ne bi še po toliko letih jokala in tarnala, češ, kakšno sramoto sem jim naredila. Raje sem odšla in zaprla vrata za seboj, kot da bi poslušala njene krivične pridige,'' pripoveduje stvarno, ne da bi ji za en sam trenutek zadrhtel glas.

Težko si je predstavljati starše, ki lastnemu otroku zaradi namišljene ''izgube dobrega glasu'', obrnejo hrbet in se mu odrečejo. A menda se takšne stvari še zmeraj dogajajo. Ne le včasih, tudi danes. Anka je vedela za kar nekaj podobnih primerov deklet, s katerimi se je srečevala. Žal mnoga niso imela te sreče, da bi si po spletu okoliščin in ob pomoči tujcev lahko uredila življenje.

''Večno bom hvaležna prijateljičinim staršem, ki so mi brezplačno nudili zavetje. Vse življenje – dokler gospod ni umrl – sem razmišljala, ali sem pokazala zadosti hvaležnosti ali ne. Žal mi je le, da sem bila gluha, ko sta me opozarjala, naj Živo malo manj razvajam …''

Anka je še danes privlačna ženska in marsikateri moški se obrne za njo, ko gre po ulici.

''Zmeraj je ostalo le pri mimobežnem nasmehu. Moje srce je zaradi silnega razočaranja v mladosti umrlo in se zakrknilo. Bala sem se čustev, bližine in razočaranj. Živinega očeta sem imela neskončno rada. Vse bi dala zanj. Mojo ljubezen je poteptal in raje ustregel staršem, kot da bi se odločil zame.''

Vse, kar je v življenju počela, je bilo namenjeno Živi. Lahko bi šla študirat, a se je temu odrekla, ker bi na deklico potem pazili drugi. Že čas, ko je bila malčica v vrtcu ona pa v službi, je bil zanjo predolg. Zadnje dinarje je porabila za drobnarije, s katerimi je otroka razveseljevala. Želela je, da Živa ne bi nikoli doživela podobnih udarcev, kot jih je ona, ko so se ji starši odrekli.

''Žal je že tako, da so tudi najboljši nameni pogosto tlakovani s solzami,'' vzdihne Anka.

''Živa je postajala vedno zahtevnejši otrok, nič ji ni bilo prav. Bila je trmasta, jezikava in tudi nesramna. Včasih je bilo spoznanje, da se bojim lastnega otroka, zelo kruto. Izsiljevala me je za malenkosti in tudi za velike stvari. Bila je zelo prikupna, tega se je močno zavedala in zato je želela biti tudi lepo oblečena. To pa ni bilo poceni. Še danes mi je nerodno, ko pomislim, da sem ji v vsem popustila. Celo kredit sem vzela, da sem jo lahko oblekla po najnovejši modi.''

Najhuje je bilo, ko je že pri štirinajstih letih srečala fanta, ki ji je pomenil ''vse na svetu''. Anka je takrat mislila, da se ji bo zmešalo od hudega. Bala se je, da bo tudi hči zanosila. Ni se pa zavedala, da je lahko še huje.

''Nekoč sva skupaj gledali televizijo. Bil je nek švedski film, glavna junakinja pa se zaradi nesrečne ljubezni potopi pod led in umre. Ob zadnjem prizoru Živa plane pokonci in jezno reče, češ, poglej jo, trapo, namesto da bi uživala, se gre 'fentat'. Njene besede so me začudile, ne nazadnje je bila moja hči šele v osmem razredu, pa takšne čudne besede. Najprej je popila nekaj požirkov čaja, potem pa mi je zabrusila, da so fantje na svetu za užitek in ne za ljubezen. Moj ljubi Bog! Si morete misliti, kaj se ji je motalo po glavi?!''

Anka je po tistem dogodku ni več mogla zadržati doma. Živa se je obnašala odraslo, ob koncu tedna je pogosto prihajala domov šele proti jutru. Če je bila dobre volje, je svoji mami povsem sproščeno pripovedovala tudi o intimnih izkušnjah, ki jih je imela s tem ali onim fantom. Kadar je s prijateljicami pristala na kakšni disko zabavi, so med seboj tekmovale, katera bo v noči podrla več fantov. Cigareta, ki je sledila užitku na stranišču ali v kakšnem temnem kotu, je bila sama po sebi umevna.

Živa ni prenesla maminih solz. Kadar jo je zalotila, da se je jokala, ji je naredila celo 'štalo'. Kričala je nanjo in jo zmerjala, da se je Anki še bolj paralo srce. Spet drugič ji je zlezla na kolena, da jo malo pocrklja. Bila je otrok in odrasla ženska brez zadržkov v eni osebi.

''Nekoč me je k sebi poklicala njena razredničarka, ker se je na nekem izletu neprimerno vedla. Bila je zelo jezna in malo je manjkalo, pa bi kričala name. Izvedela sem, da so v razredu tri ali štiri takšne, ki jih enostavno ne more več krotiti. Od mane je zahtevala, da svoje materinsko poslanstvo opravljam bolje, kot sem ga. Ne vem, kaj me je pičilo, toda zbrala sem pogum in se ji izpovedala. Ni mogla verjeti lastnim ušesom, ko je slišala, kaj počne Živa. Uredila je, da so problematične punce nekaj časa obiskovale psihologinjo. Sprva je bila Živa zaradi tega zelo besna, a pogovori so ji koristili. Osmi razred je končala z odliko. Vsi, tudi razredničarka, so jo zelo pohvalili, da sem ob tistih besedah pozabila na težave, ki sem jih imela z njo.''

Potem pa so prišle počitnice: brezskrbne in že na pol odrasle. Živi in tudi njenim prijateljicam se je povsem odpililo. Anko ji je uspelo prepričati, da je čas, da si tudi sama zasluži žepnino. Vse tri so si poiskale zaresno službo v različnih lokalih, kjer je bilo veliko priložnosti za spoznavanje moških in za uživanje …

(Nadaljevanje prihodnjič)