Dr. Eva Premk Bogataj o tem, kako sta z mamo pisali knjigo o svoji mami oziroma babici. / Foto: Primož Pičulin

Vse življenje je pisala dnevnik

Zagotovo je prava redkost, da mati in hči napišeta knjigo o svoji materi oziroma babici. Bi lahko govorili o naključju, ko gre za tri generacije žensk, ki so se zapisale književnosti in jeziku in se vse na tem področju promovirale kot doktorice znanosti? Knjigo o prof. dr. Marji Boršnik (1906–1982), prvi dami slovenske slavistike, sta napisali njena hči ddr. Francka Premk in vnukinja dr. Eva Premk Bogataj.

O literarni zgodovinarki dr. Marji Boršnik v sodobni spletni enciklopediji Wikipediji preberemo nekaj na prvi vtis suhoparnih, vendar o njenem življenju in delu vsekakor pomembnih podatkov. Ob podatkih o njenih, za današnji čas zelo posebnih življenjskih postajah, od šolanja, medvojnega bivanja mlade matere v italijanskih zaporih do njene povojne pedagoške dejavnosti in pomembnih strokovnih dosežkov na področju literarne zgodovine, izvemo, da je napisala več sto strokovnih člankov, več monografij o naših literatih, bila poleg znanstvenega strokovno in javno angažirana, urejala in sourejala je zbornike, slavistične časopise, ter vrsto (i)zbranih del slovenskih pisateljic in pisateljev. Bila je predsednica Slavističnega društva Slovenije, predstojnica Katedre za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dopisna članica SAZU in zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani. Za svoje delo je prejela več visokih državnih nagrad. Njeno strokovno in značajsko veličino je nekoč na najbolj evidenten način označil novinar in publicist Peter Kolšek, ki je Marjo Boršnik imenoval za prvo damo slovenske slavistike. Na zanimiv, poveden in hkrati strokoven način jo kot tako spoznavamo tudi v knjigi, ki sta jo napisali njena hči ddr. Francka Premk in vnukinja dr. Eva Premk Bogataj. Monografija je pred nedavnim izšla v sozaložništvu Mestne občine Kranj in Gorenjskega muzeja.

Trojna ljubezen do književnosti in jezika

Od nenadne smrti Marje Boršnik na počitnicah na Mljetu je minilo 33 let, zato nas je zanimalo, kaj je bilo tisto, kar je vplivalo na hčer in vnukinjo, da življenje in delo matere in babice ponovno oživita v monografiji? »Kadar gre za lepe stvari, je po navadi dovolj iskrica, utrinek, le droben trenutek, da se nekaj zgodi. Nama z mamo se jih je pri odločitvi za knjigo o Marji nabralo kar nekaj. V knjigo vstopamo tri ženske treh generacij, po horoskopu vodnarke, torej neukrotljive individualistke, ki ljubimo svobodo in ustvarjalnost in smo si med seboj seveda tudi v marsičem zelo podobne. Vse smo se zapisale slavistiki, doktorirale smo iz književnosti ali jezika, vse smo oziroma še gojimo ljubezen do črke, besede, literature … Najmočnejša spodbuda za knjigo pa je bilo dejstvo, da sva z mamo končno uredili obsežen Marjin arhiv,« o pobudi za knjigo razmišlja dr. Eva Premk Bogataj, ki se babice le bežno spominja, saj je bila stara tri leta, ko je ta umrla. Boršnikova je od osmega leta naprej vsak dan pisala dnevnik. V njenih dnevnikih so zapisani telefonski pogovori, povzetki pogovorov z ljudmi, s katerimi se je pogovarjala na ulici, zapiski s sej ... Vse, kar se je dnevno dogajalo v njeni okolici, je v dnevnikih, ki so eden od najpomembnejših virov za to, kar je zapisano v knjigi.

»Želela sem si, da babico predstaviva na čim raznovrstnejši način in tako je nastala zanimiva sestavljanka. Besedilo je segmentirano zato, da lahko takoj začnete brati kjerkoli. In tako je tudi mišljeno. Treba pa je vedeti, da je taka knjiga vendarle dokument in mora kot takšen prinesti tudi kaj novega. Tu so prvič objavljeni njeni beletristični poskusi, strokovna besedila, radiodrame, nekaj malega iz korespondence in dnevnikov. S tem sva lažje ponazorili njeno izredno nazorsko širino,« o konceptu pisanja knjige pojasnjuje sogovornica.

Verjela je v komunizem in predavala o Balantiču

Zgodba se začne z letom 1942 v italijanskem zaporu v Ljubljani, od koder je Marja Boršnik vmes šla rodit hčer Francko, s katero se je potem morala vrniti nazaj v zapor. V nadaljevanju se avtorici vračata v njeno otroštvo v Borovnico, kasnejša šolska in študijska leta ter prve službe do sredine vojnih let. Kot pove Premk Bogatajeva, je prvi del knjige bolj bralen in širše zasnovan. V njem izvemo tudi, da je bila Marja Boršnikova prva ženska v srbskem Leskovcu, ki se je upala peljati s kolesom, po vojni sta se s Karlo Bulovec Mrak na motorju vozili po Ljubljani ... V drugem delu knjige bodo uživali poznavalci in spremljevalci slovenskega jezikoslovja in kulture. Po vojni je Boršnikova prevzela eno vodilnih vlog v slovenski kulturi, bila je prepoznavno ime v oddajah na radiu, televiziji, v ženskih revijah, bila je mnenjska avtoriteta. Menda nikoli prej ne kasneje slavistika ni uživala takega razcveta. Kot je prepričana njena vnukinja Eva, je slovenskemu jeziku posvetila svoje življenje, bržkone je bil njen velikanski angažma na tem področju tudi nadomestilo za družino.

»Seveda v knjigi ne poveva vsega o svoji mami oziroma babici. Pri pisanju knjige se mi zdi pomembneje biti iskren in človeka ne prikazovati kot nekoga, kar ni bil. Z mamo sva imeli dolge pogovore o tem, kako pisati o najini Marji, kaj osebnega o njej napisati in česa ne. Verjemite mi, da to ni lahko,« nadaljuje Premk Bogatajeva, ki babico vidi kot vsestransko žensko, požrtvovalno in odprto do drugačnosti. Bila je zaprisežena komunistka, a je raziskovala avtorje, ki so bili v prvi vrsti dobri, ne režimski. Prva si je v petdesetih letih upala na seminarju spregovoriti o Balantiču in njegovi poeziji, pisala je o Gradniku, Majcnu. Bržkone je bila tudi zato pod nadzorom partije, saj so učenci morali o njej poročati. »Marja nikoli ni imela koristi od komunizma, je pa verjela v komunizem kot idejo.«

Iz Borovnice in kasneje Ljubljane je Marja Boršnik v Kranj prihajala že v ranem otroštvu, med 1. svetovno vojno. Župnik na Bregu ob Savi je bil materin brat Gustav Schiffrer. Po materini smrti se je Marji zdelo pomembno znova poskusiti ohranjati stik z zemljo, zato je kupila zemljišče na Drulovki. Ob Savi je našla tudi predel imenovan Špik, kamor je kasneje vabila vse vidnejše kulturnike tistega časa ...

Ker je vsaka od avtoric profesorico poznala in dojemala na drugačen način, sta besedila za knjigo večinoma pisali vsaka zase, a sta se pri tem tudi veliko dobivali in usklajevali vsebino. »Veliko sva se pogovarjali, saj sama na primer na čase po drugi vojni gledam povsem drugače kot moja mama. S knjigo sva zadovoljni, še zlasti ker sem vztrajala pri kvalitetnem oblikovanju in sami lepoti knjige, babica je bila namreč tudi ljubiteljica lepega. Knjiga tudi nima klasičnega zaključka, naj ga v srcu zapišejo bralci. V delo sva vložili dve leti svojega življenja in dokazali, da če se za nekaj trdno odločiš, to potem tudi izpelješ.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / petek, 29. februar 2008 / 07:00

Slovo, ki je kljub vsemu bilo

Ko se naš človek želi posloviti od pokojnika, ki ga je spoštoval in imel rad, ga gre kropit in morda še na pogreb. Kaj pa, če ne eno ne drugo ni mogoče - tako kot je bilo tudi po smrti predsednika Drn...

Objavljeno na isti dan


Radovljica / ponedeljek, 21. november 2016 / 13:39

Zaključena gradnja vodovoda

Občina Radovljica zaključuje izgradnjo vodovoda Hraše–Ledevnica, s katerim se radovljiški vodovod priklaplja na zajetje v Radovni, kar je za preskrbo občine s pitno vodo strateškega pomena.

Medvode / ponedeljek, 21. november 2016 / 13:13

Kitajski športni center v Medvodah?

Se bodo kitajski zimski športniki na zimske olimpijske igre, ki jih bodo gostili leta 2022, pripravljali v Sloveniji? Pripravljen je projekt Kitajski športni center, možna lokacija zanj pa so Medvode....

GG Plus / ponedeljek, 21. november 2016 / 13:10

Slovenska keramika v svet

V septembru in oktobru je v Barceloni potekal 47. Kongres mednarodne akademije keramike International Academy of Ceramics, katere član je tudi Zavod V-oglje, ki ga vodita zakonca Barba Štembergar Zupa...

Gospodarstvo / ponedeljek, 21. november 2016 / 13:04

Vse več delajo medicinske aparate

Podjetje Iskra Mehanizmi s skupaj več kot petsto zaposlenimi v Lipnici, Kamniku in Bosanski Gradiški za letos napoveduje umirjeno rast. Investicije v razvoj in razvojno-proizvodno opremo, od poletja n...

Kranj / ponedeljek, 21. november 2016 / 12:59

Odprli so jim vrata knjižnic

Ob dnevu slovenskega znakovnega jezika je v Mestni knjižnici v Kranju potekal posvet o dostopnosti knjižnic ljudem z okvaro sluha.