Slavko odhaja med nesmrtne

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Gorenjska / torek, 7. julij 2015 / 12:21

Danes popoldne bodo na begunjskem pokopališču pokopali domačina Slavka Avsenika, glasbenika in človeka, ki je dal svojemu narodu, slovenski in svetovni glasbi največ, kar je mogel.

Begunje – Slavko Avsenik, rojen 26. novembra leta 1929, je bil za Janezom, Majdo in Vilkom četrti otrok Marije in Ivana Avsenik, ki sta gospodarila na Joževčevi domačiji sredi Begunj. Glasba mu je bila položena v zibel. Tako kot leto starejšemu bratu Vilku. Iz preprostega fantiča, ki mu je begunjski organist Ciril Zrnec pokazal prve glasbene korake, sam pa je neutrudno vadil prijeme na harmoniki, se je razvil v glasbenika svetovne slave. Pretekli teden ga je zlomila bolezen. Za vedno je odložil svojo harmoniko, papir, na katerega je po svoje zapisoval nove viže, bo ostal prazen, prav tako pa bodo počivale tipke na klavirju, na katerega je zadnja leta pogosto igral.

Slavka Avsenika bodo danes popoldne pokopali doma v Begunjah, v njemu tako ljubi rojstni vasi.

V Begunje je zadnja leta z ženo Brigito iz Ljubljane, kjer sta stanovala, prihajal skoraj vsak dan. Številni Slovenci, glasbeni prijatelji in znanci so se že vpisali v žalni knjigi, ki sta odprti na njegovem domu v Begunjah in na radovljiški občini. Danes od 9. ure naprej se bo od Slavka mogoče posloviti na njegovem domu v Begunjah. Ob pol štirih popoldne bodo pokojnikovo žaro prenesli v begunjsko cerkev svetega Urha, kjer bo mašo zadušnico daroval ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.

Po maši se bo pred njegovim domom začela pogrebna svečanost, na kateri se bo v imenu države od pokojnega Slavka Avsenika poslovil predsednik republike Borut Pahor. Nad 400 pevcev in glasbenikov, oblečenih v slovensko narodno nošo, bo njemu v slovo zapelo ponarodelo Slovenija, od kod lepote tvoje. Pri grobu pa mu bo v zadnje slovo ansambel vnuka Saša Avsenika zaigral enega od največjih biserov njegove glasbene zapuščine, pesem Veter nosi pesem mojo. Od Slavka Avsenika, katerega viže so osrečile na milijone ljudi doma in na tujem, se bo tako lahko poslovilo veliko ljudi. Sam je večkrat dejal, da svojo glasbo poklanja njim, ki mu dajejo navdih za ustvarjanje.

Ni veliko Slovencev, ki bi tako združevali naš narod in ki nam bi vlivali toliko samozavesti ter prinašali toliko radosti, kot je bil Slavko Avsenik. Na njegovo glasbo, ki jo je do potankosti izpilil perfekcionist, brat Vilko, so plesali in še plešejo levi in desni, rdeči in črni, mladi in stari, ljudje različnih polti, usmerjenosti in prepričanj. Ni je zabave, na kateri ne bi zaigrali Golice, svetovne glasbene uspešnice stoletja. Glasbeni talent in samouk iz Begunj je znal napisati skladbe, po katerih segajo najbolj znani svetovni orkestri, ki jih igrajo v različnih izvedbah in žanrih. To je izdelek, ki mu v Sloveniji ni para.

Slavko Avsenik je bil tudi velik domoljub. Pisal je o naših gorah in naših lepotah, o Sloveniji. Z Vilkom sta vedno znala najti najboljše pisce besedil, saj sta se zavedala, da viža brez vsebinsko bogatega besedila ni dober izdelek. Enkratna je zgodba o leta 1957 napisanem valčku Tam, kjer murke cveto. Besedilo zanj je napisal Fery Souvan, ki je prav zaradi tega prišel z vlakom do Lesc, od koder ga je Vilko Ovsenik spremljal v dolino Drage. Za Slavka Avsenika je ta dolina tako čudovita, tako trpeča, tako slovenska, da je ni pustil prevesti v noben drug jezik.

Slavko Avsenik bo ostal nesmrten. To mu priznavajo tako preprosti ljubitelji glasbe kot ljudje, ki jim je glasba poklic. Svoje glasbeno in človeško ime je gradil s preprostostjo in neposrednostjo, s pridnostjo in disciplino. Glasbeniki in pevci, ki so sodelovali z njim, vedo povedati, da je to terjal najprej od sebe, potem pa od drugih. Do svojih glasbenikov je bil pošten. Zato je bilo igranje v njegovem ansamblu za glasbenike in pevce čast.

Pokojni Slavko je svoj begunjski dom spremenil v hišo glasbe in tradicije. V njej vedno tiho, skoraj neslišno polnijo prostor njegove viže. Tudi po Slavku bo tam doma Slavko.

Slavku izrekamo zahvalo tudi v Gorenjskem glasu, vedno nam je bil naklonjen. Vsem Avsenikovim naše iskreno sožalje.