Konec pouka

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 30. junij 2015 / 10:05

Pouka je konec in za večino šolarjev so počitnice tukaj. Pogosto ne vem, kdo težje čaka konec pouka, učenci oziroma dijaki ali učitelji. Vsi smo utrujeni. Nekateri v zadnjih tednih opravijo več obveznosti kot v celem šolskem letu, drugi so že v začetku junija vse opravili in se v šoli dolgočasijo. Mnogi vzamejo »dopust«, nekaterim starši tega ne dovolijo. Letos sem bila v več maturitetnih komisijah s svojimi maturanti. Lahko sem bila z njimi pri opravljanju zrelostnega izpita. Kako so različni. Nekateri so uspeli zaobjeti celotno znanje štirih let v strnjeni celoti, odgovarjali so suvereno, zanje je bilo povezano v smiselno celoto, podajali so svoje lastne primere in človek dobi občutek, da vedo, zakaj so se učili. Našli so svoj poklic ali življenjsko usmeritev. Drugi so pri posamičnih kontrolnih blesteli, zlasti nekaj deklet je bilo takšnih, pri strnjeni celoti so povsem odpovedali. Ni pregleda, ni sinteze, študij bodo nadaljevali v povsem drugi smeri. Kaj mu bo vsa stroka, če ga to ne veseli? Najbolj so me ganili tisti, za katere smo se zelo trudili, da so šolo končali. Koliko pogovorov smo imeli z vodstvom in strokovnimi delavci šole, s starši. Bi hodili v šolo ali ne, vse so obljubili, dobili so alternativne ukrepe, dobili so priložnost prostovoljnega dela … Uspeli so in bili so zelo dobri. Ko je zadnji od takih zapustil razred na maturi, nisem mogla več zadrževati solz. Koliko garanja, na koncu pa dijaki zrastejo v odrasle osebe, ki vedo kaj hočejo. In čisto malo imamo pri tem tudi učitelji. Običajno si zapomnimo tiste, ki so bili najbolj »blesteči« v dobrem in slabem. Pomemben je napredek posameznika in vsak ve, kje je začel, kakšne so njegove zmožnosti in kje je po štirih letih zaključil. In niso pomembne le ocene, pomembno se mi zdi, kakšne osebnosti zapustijo šolo. Ali bodo dobri in pošteni ljudje? Bodo imeli občutek za drugega, za naravo, za delo, zase?

Kaj pa pri nas doma? Šolske torbe bomo pospravili, mize pobrisali, odvečne papirje zmetali v smeti. Upam, da bomo čim več vrgli. Tako se najbolje obnese. Otroci so prinesli lepa spričevala in ne vem še, kako jih bomo nagradili. Lani smo se s kajakom spustili po Krki. Zelo so bili navdušeni. Celo naša Eva se je sama s kajakom peljala po reki in se spustila prek lehnjakovih pragov, ki so na prvi pogled videti zelo strašni. Sicer je imela svojega vodnika, ki jo je ves čas spremljal in sproti govoril – zdaj z veslom v levo in zdaj dvakrat v desno, pa je šlo. Ne vem, kdo je bil na koncu bolj zadovoljen, Eva, da je konec, ali vodnik, da je zmogel tudi zelo zasanjano deklico pripeljati po reki do cilja. Nekaj si bomo že izmislili, težje bomo uskladili termin. Menda bomo še našli smisel in voljo za skupni izlet ob koncu šolskega leta. Upam, da bo res tako.