Dragi predsednik

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / nedelja, 17. november 2013 / 18:47

Rada bi vas vprašala, kako ste kaj zadnje čase. Če boste rekli, da ste v redu, bom jokala. Kajti nesramno je biti v redu, če so ljudje v isti državi, ki ji predsedujete, v tako slabem stanju. Nevljudno je govoriti o prihodnosti, ko ljudje delajo samomore. Nehigienično je dvigovati uteži, medtem ko rušijo hišo vašemu državljanu. Vem, da ste samo predsednik. Ampak zame ni bil predsednik nikoli samo predsednik. Verjela sem, da je predsednik res nekaj posebnega. Tako kot verjamejo otroci. Ko me je majhna deklica vprašala, kdo je glavni v državi, sem se ugriznila v jezik. Ni lepo vlivati cinizma v otroške duše. Tako sem rekla, da je glavni v državi predsednik. In deklica je rekla »vau«. Vau. Saj veste, kako občudujejo otroci. Kdo vam je nazadnje rekel »vau«, gospod predsednik?

Ali sploh veste, kako zelo verjamejo otroci? Božiček je. Predsednik je. Mogoče bi bilo v teh časih vseeno laže biti Božiček. Ampak ne v naši državi. Revež bi obupal, preden bi dobil vsa dovoljenja za opravljanje dejavnosti. Obdavčili bi še njegovo zvončkljanje. Namesto jelenov bi mu dali lipicance. Zaradi rdeče barve bi začeli zbirati podpise za referendum. Svoj glas bi dvignili zagovorniki otrok in družine, ker ima Božiček otroke preveč rad. Tudi vinjeta ni zanemarljiva. Možakar bo veliko uporabljal avtocesto. Ko bi poravnal vse obveznosti do države, bi mu ostale samo še sani. Rjave, puste sani, brez daril. Postali smo kradljivci otroških sanj. Ali lahko živite s to mislijo, gospod predsednik? Mogoče Božička letos sploh ne bo. Zato ostanite vsaj vi. Nekdo mora ostati z nami. Nekdo, ki je obljubljal, mora izpolniti obljube. Kako bomo sicer še kdaj verjeli? Ko sem vas nekoč zagovarjala (mogoče sem vas res samo zaradi oči, ah, ženska), so mi rekli, da ste vsi enaki. Da je politika umazana. Me bodo zaprli, če vas vprašam, s čim se umažete? Je ljudstvo, ki vas voli, umazano? Delati dobro, delati za ljudi. Pričakovanja so naše prekletstvo.

Res sem vam verjela, gospod predsednik. Dali ste upanje. Govorili pošteno. Kje smo vas izgubili? Kako gre ta igra? Podpisujete se pod našo prihodnost, zato bi vam morala še vedno verjeti. Rekli ste, da bomo skupaj premagali to krizo. Ste pisali Božičku? Nazadnje sem si vas ogledala, ko ste imeli govor na proslavi tristote obletnice Tolminskega punta in so vaš govor prekinili protestniki s Puntarsko pesmijo. Bilo mi je hudo za vas. Sem videla bežno misel v vaših očeh, kaj sploh delam tukaj? Dobro ste to prenesli. Vsak ego ne bi zmogel tega. Govorili so o nespoštovanju puntarjev do vas. Ampak, kako le bi bilo lahko to nespoštovanje? Mar ni bila to prošnja, gospod predsednik? Kaj res niste tega slišali? Tukaj smo. Dajemo vse od sebe. Bolj mi za vas kot vi za nas. Nečloveško, moledujoče, ponižujoče. Ali res mora biti tako? Je dober izid resnično še možen? Vsak dan poslušam zgodbe ljudi. Ne gledam jih na televiziji. Poslušam jih, jih vidim, jih občutim. Skoraj me postane sram, ker še lahko kupim, ker še lahko jem, ker še lahko grem v gledališče. Ker še brcam, ker še hočem, ker še iščem rešitve. Se moram res tolažiti s tem, da je nekaterim še huje? Mar ni to le posipanje s pepelom? Hudo, hujše, slovensko. Gremo skupaj do dna ali proti soncu? Ista deklica, ki me je spraševala za glavnega v državi, me je vprašala, kaj delajo politiki poleg tega, da govorijo. Vidite, gospod predsednik. To je ta problem. Imate strategije. Ne moremo jih namazati na kruh. Imate vizijo. Naj z njo plačamo položnice? Imate programe. Socialne, aktivne, preventivne, proaktivne … Naj z njimi začaramo brezposelne? Dragi moj predsednik, kaj naj s tem? Samo povejte mi, pa bom. Rada delam. Rada imam to državo. Rada imam tudi vas. Otrok v meni mora verjeti. Božiček je. Predsednik je. Vse bo še dobro.

P. S.: Vse najboljše za rojstni dan!